(VIDEO) Takole so kradli otroke pod taktirko Udbe!

Piše: Moja Dolenjska

V Sloveniji je čedalje več podatkov o krajah otrok neposredno po rojstvu, v letih od 1970 pa vse do leta 1990. Vključene naj bi bile vse bolnišnice v nekdanji skupni državi, omenjajo tudi novomeško porodnišnico, kjer naj bi vsaj enega od primerov že tudi rešili. Starši, ki sumijo na tovrstne kraje, se obračajo na posebno društvo, ki ga vodi Simona Šeremet Kalanj. V uredništvu pa poznamo tudi primer z novomeškega konca, ko so starši zadevo predali neposredno odvetniku.

Gre za pretresljive zgodbe, najhujši kriminal proti človeštvu. Mamicam so otroke jemali neposredno po rojstvu, tiste, ki so jih iskale, so nato drogirali. Kot smo slišali na včerajšnji seji komisije za peticije, se je vse dogajalo “pod okriljem Udbe” (jugoslovanske tajne policije).

Na včerajšnji seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki ji predseduje poslanec Jože Tanko, so obravnavali problematiko izgubljenih oziroma ukradenih otrok. Šlo je očitno za sistem, je dejal Tanko in dodal: “Na osnovi vsega povedanega bi se morali organi pregona, tožilstvo in policija lotiti teh primerov.”

Na seji komisije ni bilo poslancev iz vrst Gibanja Svoboda, SD in Levica. Sejo so obstruirali, menda zato, ker naj bi to poslušali že lani, vendar pa se po lanski majski seji ni nič premaknilo.

Predsednik komisije Jože Tanko je to pospremil z besedami: “Žal danes tukaj ni tistih, ki imajo v koalicijski pogodbi pravno državo. To so tri vladne stranke, ki imajo posebno poglavje pravne države. Tukaj govorimo o najhujšem kriminalu proti človeštvu, o kraji otrok.”

Poslanec Anton Šturbej (SDS) pa je povedal: “Kot smo slišali in kot govori dokumentacija, se je vse to dogajalo pod dežnikom UDBE. Po zakonodaji je bil še SFRJ in tujci niso mogli posvojiti otroka. Dejansko so se pa kot turisti vračali iz držav bivše Jugoslavije z otrokom nazaj v Nemčijo in druge države. Otroka so tu kupili.” Predlagal je, da se ustanovi posebna komisija, ki naj to razišče.

Šturbej je razkril, “da naj bi bilo po nekih podatkih teh primerov preko 24 tisoč v 30 ali 40 letih.” “To pomeni, da so ukradeni otroci bili iz vseh bolnic bivše Jugoslavije. To ni majhen problem. Zato naj se neka komisija začne resno s tem ukvarjati,” je dodal.

Poslanec Zoran Mojškerc (SDS) pa je bil zelo kritičen do poslancev koalicije (Gibanja Svoboda, SD in Levica), ki so včerajšnjo sejo obstruirali. Vprašal je: “Zanima me, s kakšnim razlogom so danes koalicijske stranke obstruirale to sejo. Si zamišljam. Gre za enega izmed serij krutih komunističnih zločinov, ki ostanejo nerazčiščeni v naši državi in ki jih je v nekem delu ta komisija že večkrat naslovila, a ostanejo neodgovorjeni. Koalicijskih poslancev ni, ker jim je to težko poslušati. Ker ko pa pridemo do raznih proslav, ki častijo bivšo državo, vse te ljudi vidimo na teh proslavah.”

Na seji je bil navzoč tudi poslanec Janez Cigler Kralj (NSi), ki je podprl predlog o ustanovitvi posebne parlamentarne komisije, za kar je potrebnih 30 podpisov poslancev in poslank. Ali jih bodo vsaj tokrat prispevali poslanci NSi, bomo kmalu videli. Ne poslanec, ne stranka NSi, včeraj o tej seji na omrežju X nista objavili ničesar.

Na seji je svojo izredno pretresljivo pripoved predstavila tudi mamica, ki sumi, da so ji ukradli prezgodaj rojenega otroka. Sina so premestili v inkubator, nato so ji prepovedali dostop do njega. Ko ga je še v porodnišnici iskala, so ji to preprečevali, tudi tako, da so jo kar trikrat omamili. Na koncu pa ji je eden od zdravnikov dejal, da je njen sin na poti “na pokopališče”. Pretresljivo izpoved lahko poslušate ob koncu prispevka.

Slovenska vlada reševanje zadeve zavrača, menda policija doslej ni našla nobenih nepravilnosti, čeprav je dejstvo, da jim je bila predana vsa dokumentacija. Povsem drugače pa je v Srbiji.

Kaj lahko storijo starši, ki sumijo, da so jim neposredno po rojstvu v bolnišnici ukradli otroka?

Simona Šeremet Kalanj je v intervjuju za Družino povedala: “Najbolj pomembno je, da pridobijo dokumentacijo, tako iz porodnišnice kot iz upravne enote. Nato je zelo pomembno, da se obrnejo na pokopališče, kjer naj bi bil otrok pokopan. Pokopališča vodijo knjige, kjer bi tudi moralo pisati, če je ta otrok tam pokopan ali ni. Ne bom rekla, da se lahko obrnejo name, ne bi želela sebe na ta način prestavljati, v primeru, ko bi prišlo do težav, ko ne bi mogle priti do informacije, pa seveda so vse naše mame pripravljene pomagati z nasveti in s pregledom te dokumentacije, ki je običajno vsa sčečkana in popravljena. Po tej dokumentaciji se potem hitro ugotovi, kakšna je bila usoda tega dojenčka.”

Posnetek obupane mamice z včerajšnje seje komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti: