Piše: Gašper Blažič
Vprašanje iz naslova je Poncij Pilat postavil Jezusu, ko ga je na štiri oči zaslišal (Jn 18, 38). Pasijon po evangelistu Janezu poroča, da je Pilat to vprašanje postavil, potem ko mu je Jezus dejal: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18, 37) Pilat ni čakal na odgovor na vprašanje, kaj je resnica, ampak je odšel podivjani množici povedat, da na Jezusu ne najde nobene krivde. Nenavadno, da ni niti čakal odgovora na vprašanje, kaj je resnica. Jezus je na to vprašanje odgovoril že dan pred tem, v svojem govoru na zadnji večerji, ko je med drugim dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14, 6)
Zanimivo je, da besedo »resnica« (gr. ἀλήθεια – aletheia) od vseh evangelijev navaja samo Janezov evangelij, večinoma z njo namiguje na od Boga razodeto resničnost, ki je lahko v hudem (a dejansko navideznem) konfliktu z resničnostjo, vsiljeno od ljudi. Rimski guverner Judeje Poncij Pilat je po nazoru, kot namiguje pisatelj Wilhelm Hünermann v literarizirani obliki evangelijev »Sin človekov«, po vsej verjetnosti pripadal skeptikom. Utrujen od iskanja resnice je na koncu verjel, da je vse, kar šteje na tem svetu, le moč in oblast. Doumel je sicer, da je Jezus nedolžen in niti najmanj podoben upornikom in razbojnikom tedanjega časa. Vendar je bila »zunaj«, kjer je potekalo Jezusovo sojenje, drugačna resničnost: neznosen pritisk nahujskane množice in izsiljevanje, da ga bodo tožili cesarju. Manevrskega prostora za pogajanja ni bilo. Nobena zvijača ni uspela: moral je izpustiti Barabo, Jezusa je dal bičati, a tudi pogled na razmesarjenega Jezusa ob Pilatovem vzkliku Ecce homo (Glejte, človek) je samo za hip osupnil množico. Tako kot je pred petnajstimi leti razkritje notranjosti Barbarinega rova samo za kratek čas presunilo slovensko javnost, totalitarno poškodovano zaradi rdeče »resnice« o t. i. ne-ljudeh, ki so v hudih mukah umirali za enajstimi pregradami.
Prav glede komunističnih zločinov še vedno obstaja zarota molka in skepticizma. Spomnimo se, kdo je že v začetku devetdesetih let oznanil »resnico« o »več resnicah«. To je bil sicer že korak naprej od totalitarno vsiljene strukturne laži, a to se je lahko zgodilo šele po tistem, ko je bil kolektivni zgodovinski spomin Slovencev že dovolj selekcioniran in »očiščen«, da je vsaj velika večina lahko še naprej sledila zapovedani poti, medtem ko bo tečna manjšina »nergala«, a jo je tako ali tako mogoče diskvalificirati kot »zagovornike kolaborantov«. Vsak ima torej pravico do svoje resnice, ampak obveljala bo seveda »naša«, ker pač imamo oblast in nam ta »resnica« oblast tudi omogoča – tako si je verjetno takrat mislil zadnji šef slovenskega cekaja. A kjer je zapovedana samo ena pot, človek najlaže zaide, je nekoč zapisal znani pisatelj in aforist Žarko Petan.
Hudič svoje kraljestvo laži pogosto gradi le milimeter stran od resnice.
Zvestoba resnici ni samoumevna. Ne samo zaradi skepse in relativizma, ampak tudi zaradi okoliščin. Sodobno navidezno resničnost nam krojijo ne samo mainstream fake news in družbena omrežja, dva med seboj konfliktna vira informacij, pač pa tudi umetna inteligenca, ki je zmožna narediti odlične ponaredke resničnosti (t. i. deep fake) ter pojav sodobnega gnosticizma, ki se je v zadnjem času zelo razširil tudi med aktivnimi kristjani (o tem je 11. marca letos podrobneje pisal portal Blagovest.si). Prav ti »razsvetljeni« so nas ves čas prepričevali in nas še prepričujejo, da uradna medicina ne zna drugega kot lagati in manipulirati. Nič nenavadnega torej, da so slovenski katoličani globoko razdeljeni tudi zaradi primera nekdanjega jezuita Marka Ivana Rupnika – za ene je grešnik, za druge nedolžna žrtev zarote in laži. To pomeni, da so človeški viri, prek katerih bi lahko izvedeli resnico, sami po sebi nezadostni, če jim ne priskoči na pomoč Sveti Duh prek daru razločevanja.
Naj tokrat kolumno sklenem z mislijo svetniške žene iz Belgije Julije Verhaeghe (1910−1997), začetnice Duhovne družine Delo, ki je nekoč zapisala takole: »Hudičev pristop je pogosto zelo privlačen. Svoje sodelavce nagrajuje in jim naklanja velik uspeh, moč in ugled v svetu. Boga po opičje oponaša in svoje kraljestvo laži pogosto gradi le milimeter stran od resnice.« Res močna misel! K temu seveda dodajam, da od Jezusovega vstajenja dalje niti smrt niti laž nimata več zadnje besede. Ne glede na tedanji fake news, da so Jezusovo truplo ukradli njegovi učenci. Drage bralke in bralci, želim vam blagoslovljeno in doživeto veliko noč!
