Piše: dr. Matevž Tomšič
Antisemitizem je del evropske zgodovine. Sodi na njeno temno stran. Zelo razširjen je bil že v času srednjega veka, ko so pogosto Jude, ki so v svojih skupnostih živeli po Evropi, razglašali za nevarnost, jih obtoževali vsega mogočega (denimo širjenja nalezljivih bolezni in izbruhov epidemij) in jih brezobzirno preganjali. Mnogi so bili ubiti v pogromih, mnogi sežgani na grmadah.
Tudi v moderni dobi ti negativni sentimenti niso ugasnili. Prav nasprotno. Pojavile so se različne teorije zarote – nekatere utemeljene na »dokazih«, kot so bili zloglasni Protokoli sionskih modrecev, ki so se kasneje seveda izkazali za ponaredek – , kako da skušajo Judje uničiti Evropo in zavladati svetu. To je rezultiralo v najbolj uničujočem poglavju antisemitizma, ko je nemški nacionalsocialistični režim med drugo svetovno vojno izvedel holokavst, v katerem je umrlo okoli šest milijonov evropskih Judov.
Dandanes je antisemitizem deležen javnih, odločnih in brezkompromisnih obsodb uradnih oblasti. Organizacija združenih narodov je leta 2005 razglasila tudi dan spomina na žrtve holokavsta. Ob vsakoletnem zaznamovanju tega dne se svetovni voditelji in drugi mnenjski voditelji zaklinjajo, češ da se kaj podobnega nikoli več ne sme zgoditi.
Kljub temu antisemitizem ni stvar preteklosti. Do njegovega izbruha je znova prišlo ob najnovejši krizi na Bližnjem vzhodu, se pravi ob Hamasovem masakru lanskega oktobra in izraelski vojaški operaciji v Gazi, ki je temu sledila. Pojavlja se celo tam, kje ga včasih nikakor ni bilo mogoče pričakovati, denimo v kampusih elitnih zahodnih univerz.
Tisti, ki danes vzklikajo protijudovska gesla in pisarijo antisemitske grafite, so poleg muslimanov predvsem pripadniki skrajne levice. Ti dvoji pogosto nastopajo z roki v roki, kot se je videlo ob številnih protestih proti »izraelskemu uničevanju Gaze«.
Vendar se je v zadnjem času močno spremenila ideološka podlaga antisemitizma v Evropi. Tradicionalno je bil namreč v domeni (skrajne) desnice (čeprav je pri njeni najbolj smrtonosni varianti, tj. nacionalsocializmu, šlo za kombinacijo desnih in levih elementov). Ta je Jude stalno razglašala za tujek v telesu evropskih narodov, ki spodkopava njihovo enotnost, kulturo, tradicijo. A sedaj se je antisemitizem preselil na levico. Tisti, ki danes vzklikajo protijudovska gesla in pisarijo antisemitske grafite, so poleg muslimanov predvsem pripadniki skrajne levice. Ti dvoji pogosto nastopajo z roki v roki, kot se je videlo ob številnih protestih proti »izraelskemu uničevanju Gaze«.
Odpor dela levice do Judov je povezan z njenim sovraštvom do zahodne civilizacije kot celote. Ima jo namreč z izvor malodane vsega zla na tem svetu. Judovstvo je prek Stare zaveze njen integralni del. Judovsko-krščanska religijska tradicija je eden njenih temeljev. Predvsem pa je levičarski antisemitizem povezan s sovraštvom do države Izrael. To ima za izključnega krivca za krizo na Bližnjem vzhodu. Pri tem širi bizarne obtožbe o »genocidu« nad Palestinci, čeprav se je številčnost njihove populacije v zadnjih desetletjih močno povečala. Hkrati pa upravičuje zločinska dejanja palestinskih teroristov. V bistvu jih moti Izrael kot takšen. Gre za edino uspešno državo zahodnega tipa v tem delu sveta, z razvito demokracijo in dobro delujočim tržnim gospodarstvom, ki se zaveda, da se je treba vse čas boriti za ohranjanje svoje suverenosti. Je torej država, ki predstavlja diametralno nasprotje levičarskih prebujenskih blodenj.
Slovenija seveda ni izvzeta iz tega trenda. Nasprotno, demoniziranje Judov in Izraela izhaja še iz ideologije neuvrščenosti iz časa nekdanjega režima, ki je tudi danes v levičarskih krogih močno zasidrana. Zdajšnja vlada, ki so jo ustoličili ti krogi, je ena najbolj propalestinskih v Evropi. Eden od njenih članov se je denimo udeležil shoda, na katerem so pozivali k uničenju države Izrael (geslo »Palestina od reke do morja« ni nič drugega kot takšen poziv). A nobeden od predstavnikov oblasti tega ni obsodil, s čimer so dali vedeti, da z antisemitizmom ni nič narobe, če je le prave politične barve.
