Piše: Katarina Wakounig Pajnič
Otok ob Vrbskem jezeru (nemško: Maria Wörth) je majhna, a kljub temu tipična občina na zgodovinsko dvojezičnem območju južne avstrijske Koroške. Občina ima 1600 prebivalcev, največje naselje v njej pa ni Otok, temveč Ribnica (Reifnitz) z okoli 600 prebivalci.
Občina Otok ob Vrbskem jezeru je znana po svoji idilični in skorajda pravljični lokaciji na južnem bregu Vrbskega jezera, kjer je glavno naselje občine Otok s samo okoli 150 prebivalci. Otok, ki ga lahko po njegovi turistični privlačnosti primerjamo z Bledom, je do leta 1770 dejansko ležal na otoku na Vrbskem jezeru, po čemer je kraj dobil slovensko ime. Kasneje je bil Otok umetno spojen s celino.
Čarobna lega
Naselje Otok leži danes na polotoku ob južnem bregu Vrbskega jezera, približno 14 kilometrov zahodno od Celovca. Območje občine se razteza po gričevnatem in močno gozdnatem zaledju več kilometrov vzdolž jezera. Cesta, ki pelje ob južnem bregu Vrbskega jezera, povezuje najbolj zahodno naselje občine, Spodnje Dole (Unterdellach), z jugovzhodnim delom Vrbskega jezera, kjer občina meji na Celovec.
Pokristjanjevanje karantanskih Slovencev
Potem ko so sredi 8. stoletja v takratno slovensko kneževino Karantanijo prispeli prvi krščanski misijonarji iz Salzburške nadškofije, je okoli leta 830 sledila prva graditev Mariji posvečene cerkve na otoku sredi Vrbskega jezera. Graditev so vodili iz opatije v Innichnu, ki je bila ustanovljena na sami meji takratnega germansko-slovanskega stika za namen pokristjanjevanja karantanskih Slovencev. Polotok, na katerem je danes priljubljena gotska romarska cerkev, je bil vse do leta 1770 dejansko otok sredi jezera, o čemer priča tudi staro slovensko ime kraja. Nemško ime kraja Maria Wörth je povzeto po prvi pisni omembi cerkve na otoku, ki se v listini iz leta 894 navaja kot Maria Werd. Beseda Wörth ali Werder v stari nemščini označuje nekaj podobnega kot beseda otok v slovenščini − kos zemlje torej, obdan z vodo.
Sv. Primož in Felicijan
Cerkev je služila za prenos relikvij svetnikov Primoža in Felicijana in je igrala pomembno vlogo v pokristjanjevanju takratne slovenske vojvodine Koroške. Okoli leta 1150 je freisinški škof Oto na Otoku ustanovil semenišče za duhovnike, majhna Zimska cerkev pa je bila zgrajena kot kapela ob glavni semeniščni cerkvi. Leta 1399 je obe leseni cerkvi uničil požar, kasneje pa so ju znova zgradili v gotskem slogu, kakor ju poznamo še danes. Freisinški škofi so postopoma izgubili svoj vpliv nad Koroško in okoli leta 1500 je bil celoten kompleks priključen opatiji v Milštatu (Millstatt), ki so jo od leta 1598 vodili jezuiti.
Iz otoka polotok
Leta 1770 je bil zgrajen umetni odtok iz Vrbskega jezera, Jezernica (Glanfurt), ki še danes odvaja vodo iz jezera mimo Celovca do reke Gline (Glan). Posledično je gladina jezera upadla, otok pa se je povezal s celino in postal polotok, a ostal Otok. Ko so leta 1773 Habsburžani pregnali jezuite iz avstrijskih dežel, je bila opatija v Milštatu razpuščena, Otok pa je bil dan v upravljanje znova vzpostavljeni benediktinski opatiji sv. Pavla iz Labota (Lavamünd). Leta 1850, ko so bile na Koroškem ustanovljene občine, je bilo ozemlje takratne katastrske občine Otok razdeljeno med sosednji občini Škofiče in Hodiše. Šele leta 1903 je bila iz teh območij ustanovljena današnja občina Otok, katere meje so se v kasnejših desetletjih le malo spreminjale. Celotno območje občine Otok je bilo vse od časov Karantanije poseljeno z večinskim slovensko govorečim prebivalstvom. Občina je bila leta 1920 del cone A plebiscitnega ozemlja. Okoli tretjina prebivalcev občine je takrat glasovala za združitev z matičnim narodom oz. za priključitev Jugoslaviji, dve tretjini pa za nedeljeno Koroško v okviru Avstrije.
Sedaj nemška občina
Po zadnjem avstro-ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 42 odstotkov prebivalcev takratne občine Otok (Maria Wörth) navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik. Ob zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2001 je imela občina Otok 1.258 prebivalcev in samo 1 odstotek prebivalcev se je izrekel za pripadnike slovenske narodne skupnosti. Otok je bil še v začetku 20. stoletja del strnjenega slovensko govorečega ozemlja južne Koroške, o čemer pričajo tako uradni podatki takratnih popisov kot tudi številna slovenska krajevna imena, kultura in navade prebivalstva. Območje okoli Otoka je že vsaj od začetka 20. stoletja ena – predvsem za nemške turiste − najbolj priljubljenih destinacij na Koroškem. Relativno zgodaj je bil Otok deležen načrtne in nenačrtne germanizacije. Podobno usodo so delili večinoma tudi drugi slovenski kraji okoli Vrbskega jezera in v plebiscitni coni B, ki jih avstrijska država dandanes kljub njihovi izpričani in še do nedavnega slovenski podobi praktično ne obravnava več niti kot dvojezičnega ozemlja.
Kultura in znamenitosti
Župnijska in nekdanja samostanska cerkev svetih Primoža in Felicijana leži na najvišji točki polotoka. Cerkev, ki je bila domnevno v svoji prvotni leseni podobi dokončana za časa freisinškega škofa, je bila prvič omenjena v pisnih virih leta 894 kot Maria Werd, oziroma slovensko Marija na Otoku. Od konca 9. stoletja dalje je bila pražupnija in misijonsko središče freisinške škofije za pokristjanjevanje karantanskih Slovencev. Današnja gotska cerkev je z romanskim jedrom služila za prenos relikvij mučencev sv. Primoža in sv. Felicijana. Danes je cerkev veliko romarsko središče, zaradi svoje idilične lege ob bregu Vrbskega jezera pa tudi ena od najbolj priljubljenih cerkva na Koroškem za birmanja in predvsem za pompozne poroke. Zimska cerkev, imenovana tudi Cerkev Rožnega venca, leži zahodno in nekoliko pod župnijsko cerkvijo. Je manjša, obdana s pokopališčem in z zidom, in kot taka zgrajena v slogu zgodnjesrednjeveških cerkva. Domnevajo, da se pisna omemba posvetitve Marijine cerkve iz leta 1155 nanaša na današnjo Zimsko cerkev, vendar to ni gotovo. V zimski cerkvi lahko občudujemo svetovno znano okno iz barvastega stekla, ki ga je neznani umetnik naredil že okoli leta 1400. Na njem vidimo Marijo z detetom, umetnik pa je skušal ustvariti vtis perspektive. Marija je v modrem plašču, zlato ožarjena, za njo je vijoličast lok, prehod, ki simbolizira prehod s tega sveta v onostranstvo, za njim pa zelen gaj – zelena barva, ki še danes pomeni upanje.
Slovenska maša
Ob poletni cerkvi si lahko ogledate pa posebno zgradbo, karner, to je kostnica, kapela z oltarjem za pogrebne maše. Inavguracija je potekala leta 1279. Take kostnice so značilne zlasti za območja v južni Nemčiji in Avstriji. Na Otoku je bila zgrajena dvonadstropna poznoromanska krožna kostnica z le rahlo izstopajočo apsido na stopničasti, navzdol zoženi konzoli s stožčasto streho in z gotskim portalom iz 16. stoletja, vrata so z rešetko iz kovanega železa in imajo letnico 1742. Famozni leseni stolp Jedvovca (Pyramidenkogel) stoji bahavo na 851 metrov visokem hribu nad Vrbskim jezerom in meri v višino 100 m, zaradi česar sodi med najvišje lesene razgledne stolpe na svetu. Vsako poletje 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, je v cerkvi slovenska maša. Tedaj se zbere ogromna množica slovenskih pa tudi nemških vernikov. Ta maša pa je žal le še ostanek nekoč rednega slovenskega bogoslužja v tem znanem turističnem kraju avstrijske Koroške. Obiščite Otok – poročeni in samski. Morda že kar naslednjo slovensko mašo in izlet začinite z obiski krajev okoli mondenega Vrbskega jezera, ki skriva še marsikatero slovensko zgodbo.
Turizem od A do Ž
Gospodarstvo občine Otok sloni na poletnem in romarskem turizmu. Čeprav so številke od vrhunca v 50. letih 20. stoletja močno upadle, gre še vedno za okoli 330.000 prenočitev na leto. Ni presenetljivo, da je pobrateno mesto Otoka Freising v Nemčiji, zanimiva pa bi bila sklenitev sodelovanja tudi s kakšno občino v Sloveniji, npr. z Bledom, vsaj zaradi podobne turistične izkušnje, če ne tudi zaradi slovenske zgodovine.
