Piše: Edvard Kadič
Afera okoli nakupa podrtije za sodno stavbo na Litijski v Ljubljani že nekaj časa trese slovenski politični prostor. Ko sem v eni od oddaj Ura moči takoj ob izbruhu afere opozoril, da gre za napad na predsednico Tanjo Fajon in rušitev stranke kot takšne, sem prejel veliko komentarjev, da to ni res in da gre samo za še eno »koruptivno« afero več. Danes je več kot očitno, da sem imel prav. Je pa ta afera razkrila tudi katastrofalen padec etičnih standardov v slovenski politiki. Dominika Švarc Pipan je npr. vztrajala na položaju, čeprav bi »morala« odstopiti praktično takoj po resnem izbruhu zaradi objektivne odgovornosti. Kako se tem rečem streže, smo si lahko pred nekaj dnevi ogledali na Madžarskem. Predsednica je nemudoma odstopila, po njenih besedah zaradi napake pri pomilostitvi osebe, ki si tega ni zaslužila.
Padec etičnih standardov v slovenski politiki je kompleksen in večplasten pojav. Žal se manifestira skozi različne oblike in na različnih ravneh političnega delovanja. Pripisati ga je mogoče več dejavnikom. Najprej je tukaj povečana polarizacija. Golob je bil v svojih govorih v predvolilni kampanji grozeče podoben Mussoliniju. Obljubljal je čiščenje janšistov in vseh, ki ne mislijo tako kot on. Gre za navaden levičarski ekstremizem, ki sam po sebi zmanjšuje pripravljenost na kompromis. To ustvarja okolje, v katerem prevladuje »zmaga za vsako ceno«, kar naravno spodkopava etične standarde. Potem je tu komercializacija politike. Če kdaj, potem je prav sedaj, v času golobizacije Slovenije, politika neposredno podvržena denarju. Z grozo lahko npr. spremljamo milijone, ki se delijo nevladnim organizacijam, uličnemu krilu revolucije svobodnjakov. Tretji dejavnik pa je vpliv družbenih medijev. Družbeni mediji so spremenili način komunikacije v politiki. Stvari so veliko bolj neposredne in tudi brutalne. Tovrstni mediji pogosto spodbujajo senzacionalizem in širijo dezinformacije. To spodbuja neetično vedenje med politiki, ki za svojo prepoznavnost iščejo pozornost in vpliv tudi prek teh platform.
Vsi trije izpostavljeni dejavniki neposredno znižujejo etične standarde v slovenski družbi, kar se manifestira na več načinov. Koruptivno delovanje, ko npr. župan kar javno in brez posledic prizna, da potencialne investitorje opominja na želeno sponzoriranje športnih klubov v mestu. Potem je tu laganje in manipuliranje skozi zavestno širjenje neresnic (ali zavajajočih informacij) za pridobivanje političnih koristi. Koliko obljub in koliko izpolnitev teh obljub smo doživeli v času Roberta Goloba? Ali pa zloraba moči oz. uporaba političnega vpliva za pritisk na posameznike (primer Tatjane Bobnar) brez pravne ali moralne podlage? Kaj pa splošno ignoriranje ali kršenje pravnih in etičnih norm v političnem delovanju? Eklatanten primer takšnega delovanja je npr. Golobovo ignoriranje vabil pred preiskovalno komisijo državnega zbora.
Obnovitev in vzdrževanje visokih etičnih standardov je ključno za zdravje in uspeh vseh demokratičnih družb.
Takšno delovanje se seveda ne more končati dobro za demokracijo. Ko javnost zaznava, da politiki delujejo neetično, to zmanjšuje zaupanje v celoten politični sistem. Erozija zaupanja v institucije je naravna posledica. V Sloveniji imamo danes primer, da je aktivni politik, nekdanji predsednik državnega zbora, danes generalni sekretar Državne volilne komisije. Kako naj bi to krepilo zaupanje v slovensko demokracijo, je res uganka. Neetična politika pa tudi sicer povečuje družbene napetosti in polarizacijo. Stanje, kot ga imamo danes v slovenski družbi, kjer se praktično čisto pri vsaki malenkosti takoj tvorita dva pola, je naravna posledica takšne politike brez vsaj minimalnih etičnih meril.
Pravo vprašanje ob vsem tem seveda je, kakšne so rešitve. Kaj naj storimo kot družba za to, da bomo etične standarde dvignili in posledično okrepili zaupanje v demokratični sistem Slovenje. Čarobne palčke seveda ni, je pa treba k problematiki pristopiti celovito. Slovensko pravosodje z ustavnim sodiščem na čelu je verjetno na najnižji točki zaupanja v zgodovini moderne Slovenije. To je smer, kjer je treba čim prej začeti graditi. Slovensko pravosodje si mora aktivno prizadevati za povrnitev zaupanja, sicer lahko državo kmalu kar ukinemo. Podobno je s t. i. neodvisnimi telesi, kot so KPK, Računsko sodišče RS, Varuh človekovih pravic ipd. Prej ali slej moramo odpreti tudi vprašanja okoli preglednosti političnega financiranja in delovanja strank. Kako so ulični bojevniki (kolesarji in različni inštituti) lahko brez sredstev bojevali bitko za Goloba oz. proti Janši, ne sme ostati brez odgovora.
Padec etičnih standardov v politiki je resen problem, ki zahteva celovite rešitve. Ta trenutek se zdi, da je to v Sloveniji misija nemogoče. A kakorkoli že, obnovitev in vzdrževanje visokih etičnih standardov je ključno za zdravje in uspeh vseh demokratičnih družb. Prej ali slej bomo kot družba morali ugrizniti tudi v to jabolko ne glede na to, kako kislo je.
