Piše: Miran Černec
Slovensko gospodarstvo, tako je slišati, ni v najboljši formi. Enake vesti prihajajo iz Nemčije, vlečnega konja Evrope, in sploh se po stari celini širi val nezadovoljstva vpričo političnih elit, ki nad aktualnim stanjem brezbrižno vihajo nos.
Visoka cena diktiranega »zelenega prehoda«, zaradi katerega se Evropejci odpovedujemo dostopnim virom energije, monetarna politika, ki je v območju evra sprožila eno najbolj trdovratnih inflacij, sponzoriranje vojne v Ukrajini in financiranje milijonov nezaposljivih migrantov iz tretjega sveta – vse to se vsak dan dotika vse večjega števila ljudi ljube nam EU. Tako tudi povprečni slovenski davkoplačevalec čuti, da mora delati vedno več za vedno manj; in povprečna slovenska potrošnica ve, da si s svojim zaslužkom ne more več privoščiti toliko, kot si je lahko še pred tremi ali štirimi leti.
Ob tem ne preseneča, da je veliko ljudi jeznih zaradi zeleno-rdečih agend, ki vodijo v razgradnjo evropskega kmetijstva in industrije.
Življenjski standard upada – a žal le med tistimi, ki dejansko delajo za svoj denar, ustvarjajo dodano vrednost in polnijo državne proračune. Tam zgoraj visoko nad oblaki, kjer se od Ljubljane do Davosa in Bruslja radodarno redistribuirajo sadovi našega dela in se sprejemajo vse bolj bizarne odločitve o naši prihodnosti, si zaradi težav slehernika seveda ne belijo glave – a hkrati se užaloščeno pridušajo in hlinijo ogorčenost, ko se zaradi njihove nesposobnosti v Nemčiji krepi AfD, ko kmetje protestirajo že v vsaki drugi evropski prestolnici in ko se 4 leta po brexitu slišijo vse glasnejše zahteve tudi po dexitu ali frexit u…
Ob tem ne preseneča, da je veliko ljudi jeznih zaradi zeleno-rdečih agend, ki vodijo v razgradnjo evropskega kmetijstva in industrije; preseneča bolj to, da nas v primarnem in sekundarnem sektorju ostaja toliko, ki s svojim delom in z davki še naprej neprostovoljno podpiramo te eksperimente in s tem dopuščamo, da nas konkurenca iz držav BRICS dohiteva po levi in desni. Kdove, kako dolgo še lahko gre tako naprej … A gotovo ne bo šlo v nedogled. Kajti ko bolni zdravega nosi, ima le dve možnosti: bodisi sam dokončno shira pod bremenom – ali pa se bremena otrese in stopi na pot okrevanja.
