Piše: Gašper Blažič
»Moja žirafa se j’ na predpražnik usrala / je moji sosedi ta zadnjo kazala. / O kaj naj nar’dim, le kaj naj storim / le kje naj zdaj novo sosedo dobim?« (po pripovedi virov je avtor pesmice Janez Hvale-»Fonzl«, enkrat v sedemdesetih ali osemdesetih letih)
Verjetno se boste strinjali, da nam z živalmi ni lahko, a brez njih bi bilo še veliko težje. Spominjam se časov, ko sem v Moped Showu osvojil pomembno lekcijo, namreč da bi bilo treba na testih o cestno-prometnih predpisih zraven dodati še test o poznavanju živalstva. Ker je za nas drug voznik lahko samo bik, krava, osel, opica, koza … In ker imamo opravka z nevarnimi kombinacijami: dvesto konj plus en osel. Za volanom, se razume. Kar se pa tiče opic, pa tako ali tako vemo, da bo človek spet prišel na zeleno vejo, ko se bo razvil nazaj v opico. Ne vem sicer, kako bi to trditev komentirala Karl Marx in Charles Darwin. Morda tako, da je razvoj opice v človeka tragedija, obraten proces pa farsa. Vrsta opic ni pomembna, čeprav naši viri vseeno trdijo, da vsaj v slovenski prestolnici opažajo predvsem dve: orangutane in pavijane …
Kar se živali tiče, je res, da so se jih nekateri res nesramno privoščili, odkar je naša velika legenda med borci za pravice živali Lea Eva Müller odšla s tega sveta. Enkrat si jih je privoščil nekdanji državni sekretar Jernej Štromajer, češ da so umazane, potem novinar Sekumady Condé, da so zaplankane. Pa niti ni pomembno, kaj in koga točno sta mislila s tem. Skušam pa si predstavljati, kaj bi si o njunih vragolijah mislila dama, sicer neuradna slovenska premierka, ki se sicer zelo spozna na bit-konje (pa na jahanje tudi). No, pa tudi na nutrije. Ker ni varuhinja samo nutrij, ampak tudi predsednika vlade. Menda je od njega pred kratkim odgnala nekega vsiljivega pijančka, ki se je nedavno vanj zaletel, varnostniki pa sploh niso regirali. Morda bi si jo za osebno stražarko lahko sedaj izbrala tudi velika legenda osmomarčevske civilne družbe Nika Kovač, ki ima tudi podobne težave s tovrstnimi vsiljivci, vendar nisem čisto prepričan, ali bi ta kombinacija delovala, ker se Nika pač ne prehranjuje vegansko, na družbenih omrežjih pa tu in tam že prav nesramno oponaša nekdanjega poslanca Marka Bandellija.
Ne glede na to, koliko afriških migrantov pride vsak dan v Evropo in tudi v Slovenijo, se v naši državi lahko pohvalimo, da imamo svojo – avtohtono žirafo. Pa ne v živalskem vrtu, da ne bo pomote. Poimenovali jo bomo Nedeljka, pripada podvrsti »črna žirafa«, pa četudi je vsaj malo rdeča (no, vsaj navznoter, saj smo vsi pod kožo krvavi, kajne?). Tako kot pri vseh žirafah je tudi pri njej problematičen nenormalno dolg vrat, kar sicer pomeni dober razgled okolice, ampak nekoliko slabša gibljivost in sposobnost, da si nekaj ogleda na blizu (pa tudi če so to samo pogodbe). Verjetno pa dobro zaznava intimno sorodnost, tudi to, s kom se lahko objame in koga se ne sme fizično dotakniti, koga mora braniti in koga napasti – zadnje čase se dokaj agresivno zaganja v svoje dosedanje skrbnike. Ima pa tudi manekenske lastnosti, saj je pred dobrimi dvajsetimi leti pozirala za nek politični magazin, takrat s frizuro, za katero bi Celjani rekli, da je kot »poPIPANa kura«. No, nič slabega ne mislim – niti o kokoših, niti o žirafi. Pač se je s petardo počesala, za kar ji je oproščeno, saj se je znašla na naslovnici 31. decembra 2002. Petarde so namreč naši oblastniki prepovedali šele šest let kasneje.
Zadnje čase pa ji je, to je treba priznati, nekoliko »zagustilo«, kot bi dejali naši južni bratje. Grozi ji namreč, da jo bodo iz vladne zgradbe deponirali v ljubljanski živalski vrt. Češ da tudi kamel, ki jih je nekdanji premier in kasnejši predsednik republike Borut Pahor dobil v dar od padlega libijskega diktatorja Moamerja Gadafija, nismo imeli na Gregorčičevi v Ljubljani. Kar pa ne pomeni, da je bila vladna zgradba neprijazna do živali: nekaj časa je namreč gostila konja z belimi lisami (torej šarca), ki je zaradi tistega nesrečnega atletskega meta puške v koruzo moral spokati ven, sedaj pa ga redijo nekje v konjski štali na Vojkovi v Ljubljani. Kar pomeni, da je dobro zaščiten in se je tudi že opredelil, da ne sodi med bit-konje – v primeru, če bi se Gabrovi Tini spet zahotelo kripto-rudarjenja po sistemu »all inclusive« (vključeno tudi jahanje, barva ni pomembna, lahko je iskri vranec, lahko pa tudi šarec). Kajti tudi »lepa Nataša« še ni čisto pozabljena. No, zdaj smo pa že pri sovah. Nočno življenje pač.
In če že omenjamo našega glavnega obrambnega konja, ki povsem molči o žirafi, in če smo to gloso začeli s pesmico o žirafi, bomo s pesmico tudi končali. Namreč, legendarni »Fonzl«, tabornik, pevec, (Slakov) kitarist, tekstopisec, skladatelj in bobnar, je na isto vižo kot o žirafi zložil tudi tisto o murenčku, ki mu je v ušesek skočil in se med kladivce in nakovalce prav intenzivno namočil. Namreč, v prej omenjeni konjski štali v slovenskem Pentagonu se ob šarcu nahaja tudi murenček (iščemo samo še identiteto kladivca in nakovalca). Ampak če bo murenček Murči storil to traparijo, da bi lisastemu konjičku skočil v uho, me res zanima, kje bo potem šarec novega murna dobil. Ker tole, kar imamo na področju kibernetske varnosti, res ni več hec. V izogib nadaljnjim težavam s sovražniki, ki prežijo na nas, predlagam, da žirafo Nedeljko postavimo na vrh zgradbe slovenskega Pentagona, od tam bo imela dober razgled na vse, ki pretijo naši varnosti. Imela bo razgled vsaj do Moskve in Haaga …
