Pripeljali do stopnic so vrha
miroljubnega učenca včeraj,
vedel se otročje je kot zmeraj,
pomagala ni mu hladna prha.
Vse obljubil naš je ponavljalec,
ko so v šoli ga trdo privili,
da od njega niso nič dobili,
da le časa bil je zapravljalec.
Bo trdo učil se, je obljubil,
res da štiri leta šla so v prazno
in da splošno stanje je porazno,
toda on še nič da ni izgubil.
Da je zanesljiv in racionalen,
to na vrhu zbora jim je tvezil,
mnoge z blebetanjem le razjezil,
ko se delal je povsem normalen.
Da se držal lastne bo zaveze,
še prilival je na ogenj olje,
rekli so, da s tem ne bo več bolje,
mu je pomagati res brez zveze.
Da obljublja, kar realno zmore,
s tem se miroljubnež je izvijal,
lastne je besede sam pobijal,
so imeli ga dovolj, pokore.
Rekli so na vrhu mu navzoči,
naj nikar razreda ne ponavlja,
šola namreč takšnih ne prebavlja,
haska ni zvoniti mu po toči.
Pa so videli, da ne dojame
niti tega, kar je sam obljubil,
fant že zdavnaj mero je izgubil,
zadnji čas, da gumpca megla vzame.
