Presunljiva in hkrati močno navdihujoča zgodba mladih zakoncev, Chiare in Enrica Petrillo iz Italije z naslovom Rojeni za večno življenje (knjigo je v Sloveniji izdala založba Družina leta 2015), ki sta kljub mnogim za nas težko predstavljivim preizkušnjam v vsakem trenutku rekla življenju „DA“.
Mene osebno navdihuje predvsem zavedanje, da v našem življenju ni edino pomembno materialno stanje posameznika, družine, družbe, ampak predvsem to, da najdemo v vsaki preizkušnji smisel, in da so padci del našega življenja.
V današnjem času se prevečkrat v ospredje postavlja potrošništvo, uspeh posameznika, pehanje za bogastvom, primerjanje z drugimi ljudmi, nezdrava tekmovalnost…Kot da težav, preizkušenj ne bi smelo biti oziroma se soočanje s preizkušnjami prelaga na posameznika, ki pa te teže mnogokrat ne zmore. To pa ne pomeni, da vsi ljudje živimo po „teh“ standardih. Posamezniki se močno borimo proti taki, „edino“ pravi družbi, kjer nekaj veljaš, če si mlad, zdrav, uspešen, lep, pameten, vitek, obdan z veliko ljudmi okoli sebe, čeprav niso tvoji prijatelji, če se ves čas kažeš na socialnih omrežjih in čakaš, da te všečkajo, skratka „popoln“ le na zunaj.
Življenjska zgodba zakoncev Petrillo je izjemno pričevanje o življenju, o neizmerni lepoti vsakega dneva posebej, o moči molitve in zaupanju v božjo dobroto do zadnjega. Je zmaga življenja nad smrtjo, je veselo sporočilo o dajanju in prejemanju, je zahvala za vse, kar nam življenje prinaša.
Po eni strani se v knjigi srečujemo s preizkušnjami, ki sta jih Chiara in Enrico doživljala kot par in potem v času zaroke, saj sta se kot vsi zaljubljenci zapletala v prepire, nista bila pripravljena drug drugemu zreti v obraz, se predati drug drugemu, nista bila dovolj zrela in odgovorna, da bi si odpuščala. Nista se pustila razgaliti drug drugemu. Večkrat sta romala v Međugorje in po poteh Frančiška Asiškega, da bi odkrila, ali sta ustvarjena drug za drugega.
Po drugi strani pa vidimo, kako sta zmogla v svojem kratkem skupnem življenju sprejeti največje križe: smrt dveh otrok takoj po rojstvu, bolezen Chiare med njeno tretjo nosečnostjo in njeno smrt eno leto po rojstvu njunega tretjega otroka (umrla je 13. junija 2012, stara 28 let). Cena njunega trpljenja je za marsikoga od nas nedojemljiva, vendar so ju preizkušnje še tesneje povezale. Ob tem, ko sta se Chiara in Enrico odločila, da bosta donosila dva otroka, kljub temu da sta že v začetku nosečnosti izvedela, da po rojstvu ne bosta mogla živeti (hči Maria Grazia Letizia je imela anencefalijo, sin David Giovanni pa je imel deformacijo mehurja, ledvic in odsotnost spodnjih okončin), sta se soočala z „vrednotami“ današnjega sveta, ki bi najraje vse, kar je nepopolno in boleče, odvrgel v smetnjak. Marsikdo se je čudil njuni pokončnosti, ko se nista odločila za splav in sta vztrajala, da se človeško življenje začne ob spočetju. Na prvo mesto sta postavila človekovo dostojanstvo. Veliko ljudi ju je imelo za neodgovorna starša.
Ko človek beži pred težavami, se le te samo kopičijo. Ravno v tem je vsa bolečina žensk, ki velikokrat ostajajo same po izkušnji splava (naj gre za umetno prekinitev nosečnosti, spontani splav), velikokrat so obsojane, pa čeprav nihče ne pozna ozadja, obsojajo se tudi same, čutijo krivdo in sram, trpijo telesno in duševno, obenem pa celotna družba ne naredi ničesar (razen posameznikov in organizacij, ki spremljajo ženske po taki izkušnji), da bi se odkrito soočili z vsemi problemi, ki se tičejo vseh nas. Chiari in Enricu je bilo povsem jasno, da ne bosta mogla za vedno obdržati svojih otrok, dva sta predala Bogu takoj po rojstvu, vendar se s tem nista obremenjevala, saj sta vedela, da so otroci staršem zaupani v varstvo in skrb mogoče le za eno uro, en dan, nekaj mesecev ali let. Ko je Chiara rodila Mario Grazio Letizio, je povedala, da se ji bo trenutek, ko jo je prvič zagledala in spoznala, da bosta povezani vse življenje, za vedno vtisnil v spomin. Ker jo je donosila in rodila, je bil to eden najlepših dni v njenem življenju. „Če bi jo splavila, se tega dne ne bi mogla spominjati kot nekakšne odrešitve, ampak bi bil to dan velikega trpljenja, ki bi ga hotela izbrisati iz spomina“.
Naposled, ko sta starša dočakala tretjo nosečnost in se veselila novice, da bo tokrat z otrokom vse vredu, je Chiara zbolela, odkrili so ji agresivni tumor na jeziku, takoj je bila operirana in začeti bi morala dolgo pot zdravljenja, vendar sta Chiara in Enrico spet vse, posebej zdravnike, presenetila s tem, ko sta razmišljala po svoje. Zakonca sta sinovo življenje postavila v ospredje, rodil se je sin Francesco (ki je zdaj star 7 let), Chiara pa je z zdravljenjem (še eno operacijo, kemoterapijami in obsevanji) nadaljevala po sinovem rojstvu, rak pa se je medtem nezadržno širil tudi na ostale organe.
Seveda sta upala do zadnjega, da bo Chiara ozdravela, kot upa vsak človek. Seveda sta upala, da se bosta skupaj veselila prvih sinovih korakov, kot upa vsak starš. Seveda sta doživljala svoj vrt Getsemani, seveda sta bila prestrašena in zaskrbljena, kot to doživlja vsak izmed nas. Seveda sta veliko jokala, kot joče vsak od nas, kadar nam je hudo. Vendar sta tudi vedela, da če se ne bo izšlo po njunih hotenjih, ne bosta razočarana, saj bo Bog poskrbel, da bo vse dobro, saj „On ve, kaj počne“.
Chiara in Enrico sta dočakala rojstvo njunih treh otrok, dva otroka sta še isti dan po rojstvu pospremila na pot k angelom, Enrico pa je nato spremljal v večnost še Chiaro, ki je bila neozdravljivo bolna, čeprav bi se z veseljem rad postaral z njo. Vsi ti dogodki so skregani s človeško logiko, vendar je bila za zakonca Petrillo to edina možnost. Chiara je vztrajno ponavljala, da če to zmore ona, zmore tudi vsak drug. Ni pa želela, da bi se ji pripisovala kakšne posebne sposobnosti za soočanje s preizkušnjami.
Ob tej presunljivi in hkrati navdihujoči zgodbi spremljamo tudi vse njune prijatelje in sorodnike, ki so jima do konca stali ob strani, predvsem njuna najboljša prijatelja Simona Troisi in Christiano Paccini, ki sta knjigo tudi spisala, njunega spovednika patra Vita D’Amato, Chiarino ginekologinjo Danielo, Chiarino družino in mnoge druge, ki so prišli v stik z njima.
Nihče od nas ne zahteva, da bi se na tak način podali na težko pot, kot sta se podala Chiara in Enrico. Za vsakega izmed nas pa je na tem planetu košček večnosti, ki jo lahko spreminjamo, s tem da sebi in drugim lepšamo življenje. Vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi. Vsakemu je naloženo točno toliko, kolikor zmore. Vendar smo ljudje taki, da si po nepotrebnem kompliciramo življenje in si dodajamo še večja bremena, kot jih zmoremo nositi. Zavedajmo pa se, da nihče od nas ne bo srečen in zadovoljen sam v sebi, če se bomo odločali le na podlagi zakonov, ki nam jih postavlja država, na podlagi mnenj drugih ljudi, ki z nami nimajo ničesar skupnega. Zakaj bi se vedno morali podrejati nečemu, kar čutimo, da ni prav? Zaradi tega, da bi bili podobni drugim? Chiara in Enrico sta naredila tako, kot sta onadva čutila, da je prav. Zaupala sta, da se bo na koncu vse dobro izteklo. Tudi če nam je težko dojeti, kako je Chiara lahko odšla s tega sveta z nasmehom na obrazu in popolnoma mirna, moramo verjeti, da se je tako tudi zgodilo. To pričujejo njeni bližnji. Pustili so ji oditi v nov svet brez trpljenja, joka in bolečine.
Ob branju sem bila navdahnjena od njune medsebojne ljubezni, njune moči ob premagovanju težkih preizkušenj, njune notranje lepote in pomirjenosti. Večkrat sem morala knjigo odložiti, saj se je bilo težko soočiti se s seboj, ob tem da so mi po licih polzele solze, saj sem se vprašala, koliko imam jaz v sebi zaupanja v božjo bližino in koliko imam jaz upanja v večno življenje. Posebej mi je bilo težko brati, kako je Chiara pripravljala sina Francesca na ločitev od sebe, kako se je zavedala, da se ga ne sme oklepati. Saj otroci niso naša lastnina, otroci so nam podarjeni.
Tudi midva s partnerjem sva se soočila z izgubo otrok ob izvenmaternični nosečnosti in spontanim splavom. Priznam, bilo je zelo zelo težko, saj prvič sploh nisva vedela za nosečnost, druge nosečnosti pa sva se zelo veselila. Zelo sva dvomila, da nama bo kdaj dano postati starša. Obadva sva žalovala za prvima dvema otrokoma, pa čeprav so nama mnogi rekli, „saj je bilo čisto na začetku nosečnosti“, „je že moralo biti tako“, „pri izvenmaternični nosečnosti sploh ne moreš donositi otroka“, „saj na začetku nosečnosti še ne moremo govoriti o otroku“. Nisva bila tiho, o tem sva iskreno spregovorila, in še zdaj poveva, da se življenje začne ob spočetju. Po žalovanju sva dojela, da so bile preizkušnje potrebne za čudež življenja, ki je sedaj star 3 leta in pol.
Čedalje bolj spoznavam, da se je treba prepustiti božji bližini, da se je treba pustiti voditi božji roki, da je treba pustiti, da nam kdo pomaga, ko smo nemočni, da pustimo, da nas nekdo osreči, da si lahko pustimo biti odvisni od nekoga. Popolnost je ravno v tem, da smo lahko ranljivi, da pokažemo vsa čustva, tako prijetna kot neprijetna, da se podarimo drug drugemu, brez da bi karkoli zahtevali v zameno. To je čar zastonjske ljubezni. Ljubiti in se pustiti ljubiti.
Barbara Rakun, Škofljica
