Bil je vajen konj na vse višine,
tak balkanski, res vzdržljiv konjiček,
redno vlekel je navzgor voziček
brez tovora, ljubil serpentine.
Modrovali so tako očaki,
ta bo pravi, tovor da potegne,
ki se v blato vsakič nam pogrezne,
ta nalogi bo dorasel taki.
Hvalijo ga prav na vse pretege,
šarec konj nalogo da prevzame,
tovor ven iz blata vleči jame,
iz nesrečne, vse bolj blatne lege.
Šarec konj veselo zarezgeče,
češ, če sem premagal serpentino,
zmogel bom seveda to nižino,
vpreže se in na vse kriplje vleče.
Tovor z vozom pa mu ne popušča,
v blatu je predolgo zasušenem,
trd postal kot kamen je obenem,
okrog njega je veliko grušča.
Huda voz s tovorom je ovira,
konj, ki zmogel prej je serpentine,
je nemočen, ko gre za ravnine,
zdi se, da oslička imitira.
