31. 5. 2018 je na spletni strani ZZB predsednik g. Turnšek podcenjujoče in žaljivo komentiral, verjamem da zanj in podobno mislečim, »pojav nenavadne osmrtnice oziroma zahvale z naslovom V spomin družini Hudnik«, objavljene v Delu 19. 5. 2018.
Potomcem očita, da »so hote ali nehote iz prekopa prednikov po 72 letih štirinajst dni pred volitvami naredili medijski dogodek. Uporabiti mrtve za predvolilno temo, všečno skrajni desnici, za promocijo takih ali drugačnih političnih idej, ali pa zaradi brisanja nacionalne izdaje, ni spoštljivo do mrtvih. To dejanje nas je še bolj odmaknilo od možnosti za kakršno koli pomiritev in bolj spoštljiv pogovor med različno mislečimi.« Žaljivo je tudi komentiral predsednika države, ko je v luči ponovnih prizadevanj za narodno pomiritev in spravo, priredil sprejem za člane družine Hudnik ob domnevi g. Turnška , »da po naročilu vstajajočega klero-fašizma.« Zato meni, »da ima javnost pravico izvedeti resnico, kaj se je v tistih mesecih leta 1942 zares dogajalo in kaj zgodilo.«
In kakšna je resnica po g. Turnšku o Hudnikovih in o tistih mesecih leta 1942. Nespremenjena ideološka revolucionarna zgodovina. Torej nič o vzrokih za nastanek protikomunističnega gibanja oz. nastanka vaških straž in kasneje domobrancev. Nič o tem, da je bilo de tega meseca pobito čez tisoč »narodnih izdajalcev«, izogibajo pa se podatka o žrtvah okupatorjev; podobno kot na okroglih mizah ZZB o prepovedi fašističnih simbolov in sovražnega govora v marcu, aprilu in maju. Ali lahko zanikajo, da te niso imele predvolilno konotacijo?
In o Hudnikovih. Za objektivnost »resnice« g.- Turnška je treba z njim primerjati zapis narodnega heroja Rudolfa Hribernika v knjigi Dolomiti v NOB ter Janka Mačka v 91. št. Novi zavezi. Dolžnost zgodovine brez ideologije do javnosti je, da pojasni to vsebinsko razliko.
Pri okoliščinah poboja 10 članske družine Hudnik, med njimi je 16-letno dekle in visoko nosečo dekle, pa izstopa zapis: »[…] Družina Hudnik je organizirala tolpo, ki je po vaseh kradla in ropala. Svoja dejanja je podtikala Dolomitskemu odredu. […]) Vse pridobljene informacije so šle takoj k okupatorjem. […] Zaradi varnosti Dolomitskega odreda in organizacije OF na tem prostoru je bilo nujno, da se banda likvidira in to se je tudi zgodilo.« Izpostavim besedi tolpa in banda, ki sta standardna izraza revolucionarne ideologije za nasprotnike komunizma.
Posebno težo ter pomen pa dobi ta zapis ob naslednjem dejstvu: 24. januarja 2018 je okrožno sodišče v Ljubljani sprejelo sklep, da je Alojz Hudnik v celoti rehabilitiran. Iz tega sledi, da je bil poboj družine Hudnik zločinsko dejanje. Torej g. Turnšek 4 mesece kasneje ob nekakšni pieteti do mrtvih še vedno ohranja in ponuja, mirno lahko rečemo, s sodnim sklepom označeno zločinsko terminologijo. Oblastni sklepi med vojno, in kar nekaj let po koncu vojne, so se praviloma zaključevali s »Smrt fašizmu, svoboda narodu«. To smo slišali tudi letos ob podpori ZZB na majskem koncertu Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu kot posmeh Majniški deklaraciji l. 1989, osamosvojitvenim dokumentom in sklepom US. Vse to je protiustavno.
Če za podkrepitev svoje »resnice« g. Turnšek navaja še Šnuderlove spise Domobranski zločini, bi moral zaradi objektivnosti resnice (!) navesti tudi komunistični umor 7 ljudi iz dveh družin v vasi Zaklanec pri Horjulu samo 4 dni pred pobojem Hudnikovih. Strah, ki so ga ti taktični poboji povzročili, je prisoten še dandanes.
Pohvalno pa je, da je g. Turnšek priložil tudi »nenavadno osmrtnico«, kjer lahko preberemo, kako sta sin in hči tudi rehabilitiranega Alojza Hudnika s priprošnjo Bogu odpustila vsem, ki so si pri poboju Hudnikovih umazali roke in vest. Nekateri tega odpuščanja nočejo in ne morejo sprejeti, kar samo potrjuje njihovo odklonilno stališče do sprave.
Franc Pintar, Bled
