Bolj ko se bliža čas volitev, bolj narašča nervoza med predstavniki tranzicijske levice. In v skladu s tem čedalje bolj agresivno vsiljujejo totalitarne simbole. Do volitev se nam tako obeta cela serija raznih prireditev borčevske zveze, kjer bomo lahko poslušali podobno nestrpne gromovniške govore kot na raznih mitingih srbske jogurtne revolucije konec osemdesetih let. Povedano drugače: v naši državi se nam ni treba zgražati nad Vojislavom Šešljem, saj imamo ljudi njegove baže že sami dovolj. In prav ti nam pod blagovno znamko rdeče zvezde (pa ne Heinekenove) grozijo celo z represijo.
Sam sem rdečo zvezdo v življenju nosil le enkrat. To je bilo konec novembra 1986, ko sem kot prvošolec zaprisegel kot pionir. Nam, indoktriniranim mulcem, se je to takrat zdelo imenitno. Bili smo kot neke vrste partizani, modre titovke z bleščečo rdečo zvezdo in pionirsko značko so nam vzbujale vtis, da smo pomembni, da smo upanje domovine. Takrat seveda nisem poznal ozadja komunizma. Že kakšni dve leti po sprejemu med pionirje je Jugoslavija že razpadala na prafaktorje, zato sem se rdeči zvezdi kaj hitro odrekel. Ne glede na to, da je bila naš uradni simbol tako rekoč vse do osamosvojitve. Na Hrvaškem so za zamenjavo simbolov poskrbeli že veliko prej – najprej spomladi 1990 z začasnim grbom (šahovnico) in nato s sprejemom nove hrvaške ustave 22. decembra istega leta (dan pred slovenskim plebiscitom), ko je šahovnica dobila še dodatne zastavice (na žalost tudi istrsko, s čimer so nakazali zgodovinsko pripadnost Istre hrvaški državi). Pri nas smo čakali vse do zadnjega. Novo zastavo in grb smo dobili tako rekoč samo dan pred osamosvojitvijo, policija in TO sta nove značke na kapah dobili samo nekaj dni prej. Po osamosvojitvi je rdečo zvezdo nosil samo še agresor – to je JLA, ki je rušila in ubijala. Pa ne samo v Sloveniji, pač pa tudi na Hrvaškem in v BiH. Nazadnje se je tudi omenjena armada odpovedala rdeči zvezdi in se oprijela simbolov srbskega četništva.
Nobenega razumnega razloga torej ni, da bi rdečo zvezdo poveličevali, jo promovirali in na njej gradili prihodnost. Navsezadnje smo soglasje o tem dosegli že decembra 1990 na plebiscitu, ko smo se tako rekoč enoglasno odrekli komunistični Jugoslaviji. Tisti pravi borci, ki so se resno borili proti okupatorju brez misli na revolucijo (saj, koliko jih je sploh še ostalo), pa bi verjetno raje nosili lik Triglava kot pa peterokrako zvezdo.
Morda bo kdo rekel, češ gre samo za simbole. Toda za vsakim simbolom se skriva tudi določena miselnost. Saj se morda še spomnite, kakšne simbole smo nosili takrat, ko je bila slovenska pomlad na višku? Značka v obliki lipovega lista je nemalokrat krasila tudi moja oblačila. Ker smo bili naveličani zaostalosti, enakosti v revščini, ideološkega dogmatizma, prisilne navezanosti na »bratski jug« in še kaj. Nič čudnega torej, da se je tedaj celo Stranka demokratične prenove, neposredna naslednica Zveze komunistov Slovenije, odrekla rdeči zvezdi. Kasnejša Združena lista socialnih demokratov je v svoj simbol tako vključila rumeno zvezdo, zelen lipov list in rdeče srce. Torej: celo neposredni nasledniki komunistov so se sramovali simbola, pod katerim je agresorska jugoarmada napadla našo komaj rojeno državo.
Ergo: rdeče zvezde ne bom nikoli več nosil. Ker jo ne potrebujem in ker ne ustreza vrednostnim temeljem slovenske državnosti. Pa tudi zato, ker zavračam ideološko motivirane provokacije raznih borčevskih funkcionarjev z vsemi botri (Milan Kučan) in lutkami (Marjan Šarec) vred. Slovenija ne potrebuje (še več) socializma, pač pa potrebuje razvoj, manj davkov in manj birokracije. Zato bomo na volitvah obkrožili tiste stranke, ki ne podpirajo tovrstne ideološke propagande ter regresije. Razni »rdečezvezdaši«, tako odkriti kot tudi tisti potuhnjeni, so nam namreč tudi po osamosvojitvi Slovenije dovolj časa vladali, da smo lahko okusili sadove njihove vladavine. In ti so zelo grenki. Čas je torej za spremembe, čas je za Slovenijo!
Opomba: Komentar je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Celjski glasnik.
