Nekje bil zbor je, kaj vem kakšne vrste,
podmladek zbral se je nekakšne kaste,
dobil si že ob misli nanje kraste,
ko videl zgolj lepljive njih si prste.
Držalo se je toliko lepila
od raznih vrst nakradenih predmetov,
sinovi da so delavcev in kmetov
je gruča teh nenehno govorila.
»Splačalo se je,« je najmanjši rekel,
kruljavo vodja mu je prikimaval,
ne zdi se, da bi ravno se zabaval,
razmišljal je, da sam se bo opekel.
Da splača se prekucije početi,
so najbolj vroči dopovedovali,
in hkrati tresli se, za kožo bali,
ob pesmi »V privilegije odeti«.
So vstali v privilegije odeti,
a težka jim bila je hrbtenica,
saj brez ugovora je pač resnica,
ko pride čas, da njim bo največ vzeti.
