Večina med nami si verjetno predstavlja, da na volitvah v Državni zbor zmagajo tisti kandidati, ki preprosto dobijo največ glasov in da je stvar podobna volitvam županov ali volitvam predsednika države, ko najkasneje v drugem krogu zmaga tisti županski ali predsedniški kandidat, ki dobi nad 50 % glasov. Toda v primeru volitev v DZ temu ni tako.
Zato že dolgo trdim, da so večinske dvokrožne volitve županov ali predsednika države, poštene do vseh, saj v vsakem primeru zmaga najboljši, volitve v DZ pa so nepravične in nepoštene tako do posameznih okolij, kot tudi do kandidatov in nenazadnje do volilcev.
Pri volitvah v DZ gre za to, da je Slovenija razdeljena na 88 volilnih okrajev (dva predstavnika imajo Madžari in Italijani) in v teh okrajih lahko nastopajo vse politične stranke, pogoj za izvolitev pa sploh ni število glasov ampak vse kaj drugega. Najprej mora posamezna stranka na državni ravni doseči 4 % vseh glasov, sicer izpade iz DZ. Tu pa se začno še drugi nesmisli, kot so:
- Posameznik lahko dobi manjše število glasov od nekoga drugega in postane poslanec, nekdo drugi pa ob bistveno večjem številu glasov ni izvoljen. Naj navedem primer. Katarina Kresal je leta 2008 dobila 904 glasove in je bila izvoljena, Alenka Jeraj pa je leta 2014 dobila 3.394 glasov pa ni bila izvoljena.
- Leta 2014 sem sam dobil 2.788 glasov in sem bil izvoljen, Jože Jerovšek pa je dobil 3.328 glasov pa ni bil izvoljen.
Posamezna manjša okolja, tak primer je Litija, je leta 2008 dobila kar tri poslance, enako velja za Šmarje pri Jelšah, kjer smo leta 2008 prav tako dobili 3 poslance (po imenovanju ministrske ekipe). Obstajajo pa tudi velika okolja, kjer poslanca sploh ne izvolijo, recimo Celje (2) leta 2008. - Poseben problem je tudi dejstvo, da za posamezne stranke obstajajo okolja, kjer se več ali manj v naprej ve kdo bo izvoljen in kdo nima nobenih možnosti. Že leta je precej jasno, SDS praviloma dobi poslanca v Šentjurju, Mozirju, Slovenskih Konjicah, da pa praktično nima nobenih možnosti v Celju (3), v vseh mariborskih okrajih, pa tudi v središču Ljubljane ne. To posledično pomeni, da še tako dobri kandidati v določenih okoljih praktično nimajo možnosti, drugod pa se jim za izvolitev ni treba kaj dosti naprezati.
- Naj omenim še eno anomalijo. Če mislite, da si posamezni kandidati posameznih političnih strank v nekem okolju med seboj konkurirajo se pa sploh motite. Naj razložim na primeru. Sam sem bil kar trikrat izvoljen v Šmarju pri Jelšah. Kdorkoli je nastopal v tem okolju sploh ni bil moj konkurent. Moji dejanski konkurenti so bili SDS kandidati (Jože Jerovšek, Rudi Petan, Mateja Pučnik, Bojan Podkrajšek in še bi lahko našteval) znotraj mariborske volilne enote, kamor Šmarje pri Jelšah tudi sodi.
Veliko anomalij in nelogičnosti torej, zato že dolgo trdim, da so volitve v DZ nepravične in nepoštene tako do posameznih okolij, kot tudi do kandidatov in nenazadnje do volilcev.
Veliko boljši bi bil tako imenovani dvokrožni večinski volilni sistem, po katerem bi v vsakem volilnem okraju v prvem krogu nastopilo neomejeno število kandidatov različnih političnih strank, v drugi krog bi se uvrstila dva najboljša in zmagal bi tisti, ki bi dobil nad 50 % glasov, torej sistem po katerem volimo predsednika države ali župane.
Naj pa vas za zaključek spomnim, da smo na referendumu 1996 točno tak sistem izglasovali, potrdilo ga je tudi Ustavno sodišče, toda politična levica v sodelovanju z SLS, je kasneje spremenila ustavo le zato, da ni bilo potrebno spoštovati referendumske volje ljudi. Zato pa imamo volilni sistem kakršnega imamo.
Vir: www.gorenak.si
