Piše: dr. Andreja Valič Zver
Pred nekaj dnevi smo zasledili novico o peticiji, ki jo je na evropski parlament naslovil slovenski zgodovinar dr. Mitja Ferenc in govori o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Ob tem je prav, da se spomnimo nekaterih poti in stranpoti t. i. spravnega procesa na Slovenskem ter zadevo umestimo v širši kontekst. Dejstvo namreč je, da je slovenski narod eden tistih nesrečnih evropskih narodov, ki so jih prizadele strahote vseh treh totalitarizmov. A vemo, da je do obdobja slovenske politične pomladi o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin v času komunističnega totalitarizma vladal prisilen molk.
Po osamosvojitvi je Slovenija počasi in obotavljivo stopila na trnovo pot spravnega procesa in tranzicijske pravičnosti. Pri vsem skupaj je pomembno, da razumemo proces v vseh njegovih razsežnostih. Mednje sodijo mnogi dejavniki, med njimi komisije za resnico, preiskovalni sveti, dostop do dokumentacije in arhivskega gradiva, seznami pogrešanih oseb, zgodovinske knjige, izobraževalno gradivo, rehabilitacija, kompenzacija, spomeniki, javna opravičila, komemoracije, sodni postopki in nadzor nad njimi, mednarodni tribunali, institucionalne spremembe, lustracija. Temeljni pogoj pa je delovanje pravne države!
Slovenska družba je − kljub mnogim pogumnim korakom posameznikov, institucij in organizacij − žal na tej poti zašla. O tem je nešteto dokazov, o katerih je bilo prelitega že mnogo črnila in izgovorjenih veliko tehtnih besed. Ta čas nam torej vladajo oblastniki, ki so ukinili dan spomina na žrtve komunizma in muzej slovenske osamosvojitve, omalovažujejo začetke slovenske vojske itd. Vsak dan znova dokazujejo svojo ideološko zadrtost in sovraštvo do tiste polovice slovenskega narodnega telesa, ki misli in čuti drugače. Zelo zaskrbljivo je, da se ljudje spet bojijo govoriti o travmah in zločinih iz časa komunizma.
A naj se vrnem na evropsko prizorišče. Pred nekaj dnevi smo se predstavniki organizacij, ki so članice Evropske platforme spomina in vesti, srečali na svoji letni konferenci v Varšavi. O tem sem že pisala v svoji prejšnji kolumni. Naj tokrat dodam še nekaj svojih opažanj za lažje razumevanje odnosa do spravnega procesa na evropskem parketu v zadnjih letih. Nedvomno je evropski spravni proces dobil močan pospešek leta 2008 v času prve Janševe vlade in slovenskega predsedovanja Svetu EU. Stare članice EU so v tistem obdobju poskušale razumeti sporočilo novih članic EU, ki so imele za sabo hude izkušnje sovjetskega in titoističnega škornja. Precej se je govorilo o potrebi po priznavanju skupne evropske zgodovine, ki je zaznamovana z dokaj stabilnim demokratičnim razvojem zahodnih držav, pa tudi s porodnimi krči ranljive demokratične tranzicije novih članic EU. Posledica spoznanja, da EU potrebuje delujoče mehanizme v obračunu s totalitarizmi, je bila leta 2009 sprejeta resolucija evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Na skupni imenovalec je postavila vse tri totalitarizme, v središče pa dostojanstvo vseh žrtev ne glede na to, kdo jih je mučil in ubijal.
Na temelju resolucije evropskega parlamenta je bila leta 2011 ustanovljena Platforma evropskega spomina in vesti. A prostor delovanja več kot šestdesetih članic Platforme se je v 12 letih geopolitično močno spremenil, kar vpliva tudi na delovanje same povezave. V zadnjih letih smo močno na udaru putinovske Rusije in njenih podaljškov, ki znova obujajo narativ hladne vojne. Kljub začetnim obljubam Platforma žal ne prejema evropskega denarja. Mnoge kvalitetne prijave projektov na raznolike evropske razpise so končale med neuspešnimi. Pravih razlag za tovrstne »neuspehe« nikoli ni bilo. Hkrati je Evropska komisija oziroma njeni anonimni ocenjevalci podeljevala visoke zneske projektom, ob katerih se grenko nasmehneš. V spominu mi je ostala podelitev 50.000 evrov mariborskemu Radiu Marš, ki naj bi jih uporabil za projekt »ohranjanja spomina na podružnico taborišča Mauthausen«. Vse lepo in prav, če bi v resnici šlo za to.
Droben primer sem navedla kot ilustracijo odnosa »Evrope« do zločinov komunizma. Kljub resolucijam in deklaracijam ostaja kruto dejstvo, da dejanske podpore v tem smislu države članice ne dobivajo in niti ne pričakujejo več. Nemčija, Poljska, baltske države, Madžarska, Romunija in Bolgarija so primeri držav, ki same dokaj zgledno stopajo po poti spravnega procesa in sodelujejo ter podpirajo tudi Platformo. Tudi v luči Putinove agresije na Ukrajino se navedene države zavedajo, da se vedno znova potrjuje dejstvo, da ljudje zagotovo ne razumejo sedanjosti, če ignorirajo preteklost.
Ferenčeva peticija je še eden od korakov v pravo smer. Naj nas zapletenost postopka podpisovanja peticije ne odvrne od podpore. Obžalujemo lahko le to, da avtor ni iskal podpore na širšem evropskem prizorišču, saj bi imela peticija v tem primeru večjo možnost pozitivnega odmeva. A nič ni zamujenega. Člani vodstva Platforme, ki je ažurno seznanjena z razmerami na Slovenskem, smo peticijo na zadnjem srečanju enoglasno podprli. Hkrati pa vem, da moramo veliko postoriti doma, in upam, da se bo prihodnja slovenska desnosredinska vlada lotila nadaljnjih nujnih vprašanj, ki kličejo po razrešitvi. Namreč, v Sloveniji, kjer so se zgodili najhujši množični zunajsodni umori v Evropi (tudi pripadnikov drugih narodnosti), bi nujno potrebovali dostop do arhivov Udbe, ki so morda še v Beogradu, nediskriminatorne vojne zakone, identifikacijo ostankov žrtev, pieteten pokop vseh preminulih, kostnico, skupen spomenik in dan spomina na žrtve komunizma.
Za zdaj vladajoča leva politika ni zmogla toliko moči, da bi potrdila resolucijo evropskega parlamenta in obsodila vse totalitarne režime. To je dokaj slabo sporočilo za prihodnost ranljivi slovenski demokraciji. Zato so toliko pomembnejše izkušnje iz drugih nekdanjih komunističnih diktatur, ki so svoje boleče zgodovinske izkušnje zmogle sprejeti, ustrezno ovrednotiti in jih spremeniti v nauk za prihodnost: nikoli več totalitarizmov!
