Piše: Franc Bešter
Ena od bistvenih razlik med totalitarizmom in demokracijo: demokracija to svobodo dopušča, totalitarizem ne. Demokracija pač ne more delovati brez te svobode, saj gre tu za politični pluralizem, brez soočenja različnih stališč, ki je možno samo s pogovorom, pa tega ne more biti. Totalitarizem te svobode ne trpi, ker gre tu za eno-umje, smatra, da tega ne potrebuje, ker se politični problemi rešujejo po eni miselni matrici (ideologiji), poleg tega se ob tej svobodi takoj počuti ogroženega, ne prenese kritike svoje Oblasti.
Da, svoboda govora res lahko začne ogrožati totalitarizem, zato, ko se v neki (bolj formalni) demokraciji kot je npr. naša, začnejo pojavljati težnje po omejevanju te svobode, je to zelo slab znak, znamenje, da drsimo v odkrit totalitarizem. Nekaj takega se je res zadnje čase začelo dogajati pri nas: ustanovljen je bil svet za pregon sovražnega govora, vrši se režimski pritisk na neodvisne medije (skuša se jih tudi finančno onemogočiti), uvedli so pojem »politične korektnosti«: ljudje naj bi govorili in pisali v skladu z vladajočo politiko.
Starejši se še spominjamo časov komunizma, ko je bila svoboda govora omejena, zlasti je bilo tvegano govoriti »čez režim« – ovaduhi so za vsakim vogalom pazili tudi na besede! Vendar, če je svoboda govora omejena, je (za moje pojme) človeku odvzeta najpomembnejša oblika svobode – notranja svoboda, kajti če človek mora nadzirati svoje besede, mora nadzirati tudi svoje misli (in totalitarizem res hoče nadzirati tudi misli ljudi!), s tem mu je odvzeta tudi svoboda duha. Tudi zaradi takšnega pritiska na ljudi je komunizem tehnološko zaostal za Zahodom in zato propadel, prisiljen je bil v radikalne reforme, od tod tudi »Glasnost Gorbačova«, ki nam je prinesla svobodo govora.
Demokracija in mediji
Demokracije ni brez aktivnega državljanstva, gre za »vladavino ljudstva«, ker ljudstvo voli oblast in jo lahko tudi (za)menja, na volitvah, če le-ta ni dovolj delala za skupno dobro. Zato je logično, da tudi v ljudstvu prihaja do soočenja političnih stališč (in tudi mora tako biti – apolitičnost vodi v smrt demokracije!), v zgodnjih fazah demokracije je politični diskurz potekal v glavnem po gostilnah, ni bilo medijev in ljudje so bili večinoma nepismeni. Potem so (v 19. stol.) obzorja začeli širiti časopisi, v 20. stoletju pa je prišel radio in zatem še televizija. Danes, v 21.stoletju pa je vse skupaj začela izpodrivati digitalna tehnika, in zapovrh se najavlja še umetna inteligenca. Politična stališča je torej med ljudstvo začela vedno bolj odločilno širiti informacijska tehnika, jasno, da je le-ta demokracijo kot politični sistem globinsko spremenila. In kakšno vlogo naj bi potem imela svoboda govora znotraj te »medijske demokracije«?
Dejstvo je, da so mediji začeli odločilno kreirati javno mnenje in tudi volilno voljo ljudi (»Če te ni v medijih, te ni«). Res, zasluga informacijske tehnike je, da so ljudje postali neprimerno bolje informirani o dogajanju po svetu kot nekdaj, kot vedno se pa tudi tu skrivajo številne nevarnosti in pasti, da se jim npr. to dogajanje prikazuje izkrivljeno, pristransko ali celo lažno. Sicer pa: namerno enostransko prikazovanje je lažno!
Dobra, čim boljša, delujoča demokracija zahteva enakopravno, odkrito in javno soočanje različnih političnih stališč. Nosilci le-teh so stranke s svojimi programi, ki se borijo za glasove volivcev, če naj bi namreč uresničevale svoje programe, si morajo odrezati čim večji kos oblasti. Od kod izvirajo programske razlike, različna stališča glede reševanja različnih političnih problemov? Podlaga teh razlik je v ideologiji: zaradi ideoloških razlik sploh obstajajo različne stranke. Politični pluralizem je torej bistven za demokracijo kot politični sistem. Iz tega pa sledi tudi, da o resnični demokraciji lahko govorimo le, če so stranke enakopravne (enakovredne) pri podajanju svojih stališč volivcem, in ker se to danes dela preko medijev, sledi, da morajo biti stranke enakopravne glede medijske moči, ki jo majo na razpolago. Le v tem primeru lahko govorimo o političnem pluralizmu in resnični demokraciji.
In kakšno je glede tega stanje pri nas? Splošno znano je, da je velika večina medijske moči že ves čas na strani tranzicijske levice. Čeprav je zadnja leta digitalna tehnika (internet) začela ogrožati ta medijski monopol, od tod, mislim, se pojavlja neka nervoza na levici, od tod ta »depolitizacija RTV«, boj proti sovražnemu govoru in pritiski na desne medije, ki jih skušajo tudi finančno onemogočiti.
Zaton demokracije
Finance, denar: v tem je po mojem neka past, v katero se je ujela demokracija kot politični sistem, ravno zaradi (informacijske) tehnike. Ta tehnika seveda zahteva denar, veliko denarja, in stranke, ki imajo več denarja, imajo zato prednost pred tistimi z manj ali nič denarja, v boju za oblast v tem sistemu. Ali v tem primeru še lahko govorimo o političnem pluralizmu in o svobodi govora? Po mojem ne. Ko se uvede tehnika v ta sistem, se s tem že pojavi neka velika nevarnost: da se začne vzpostavljati stalna vladavina enih in istih, se pravi tistih z največ denarja, in demokracija se preobrazi v diktaturo Kapitala.
Mislim, da se je to (ne le pri nas, na celotnem Zahodu) že zgodilo. Globalisti in kulturni marksisti, ki so ljudje z največ denarja na planetu, ki so tudi lastniki velikih medijskih imperijev, so postali nosilci realne politične moči, volitve so bolj predstava za javnost, vlade držav (in tudi bruseljski birokratski aparat) so njihove lutke. Tehnika in denar sta uničila demokracijo in v nekem pogledu tudi svobodo govora v demokraciji.
Slaba plat medijske demokracije pa ni le v tem, da zagotovi trajno oblast tistim z veliko (največ) denarja, njena temna stran je tudi v tem, da namerno uničuje same temelje civilizacije. Zakaj in na kakšen način?
Da bi bile množice s pomočjo medijev čim bolj vodljive, da bi se jih dalo na ta način manipulirati, jim to in ono sugerirati, jim vcepljati politična stališča, je za to potrebna za takšne namene čim bolj ugodna podlaga, ustrezno stanje v ljudeh. To je v največji meri možno pri ljudeh šibke volje, pri notranje ne-izgrajenih, brez notranje opore, brez življenjske usmeritve, ki zapovrh živijo sredi kaosa, v neki zmešani družbi. Posledica vsega tega je, da sami niso sposobni analizirati političnih situacij in postanejo v tem povsem odvisni od medijev – na ta način postanejo od njih (od »Velikega Brata«) vodljivi.
To stanje v ljudeh spet ustvarjajo »dosežki« in instituti naše dobe, med drugim permisivna vzgoja v družinah in v šolskem sistemu, ta sistem povzroča tudi ateizem, ker množice mladih hrani z racionalizmom. Da, ateizem je tudi podlaga za takšno vladanje – ker religija daje človeku oporo, lastna stališča, usmeritev. Tudi zato kulturni marksisti in globalisti delajo proti krščanstvu. V luči vsega tega je, po mojem, treba gledati tudi na poplavo pornografije na internetu, katere žrtev so predvsem mladi. Le-ta pomeni tako napad na družino (propaganda za spolno svobodo), kar veča nered v svetu, kot tudi napad na duše (duševnost) ljudi – hranjenje s tem uničuje duše, povzroča torej mentalno degradacijo. In povzroča tudi odpad od krščanstva.
To so, po mojem, glavni vzroki, zaradi katerih centri velike finančne moči v tej kulturi delajo na razgradnji temeljev civilizacije Zahoda (tradicionalne družine, krščanstva), vse skupaj je v službi neke Oblasti, ljudi – častilcev Denarja, ki jih imamo lahko za častilce satana, ki nas je v naših časih uspel prepričati, da ne obstaja. S tem lahko deluje, na da bi se ga bali, in deluje tako, da nas poskuša zmesti, in hoče narediti ruševine iz naših duš. Duše uničuje tako, da jih hrani z ničevostmi. In kaj je velika večina vsebin v medijih? Ravno to: poplava samih ničevosti! Njihova naloga je tudi, ustvarjati zmešano družbo. Pri svojem delovanju v svetu satan uporablja ljudi kot svoje orožje, in ker globalisti in kulturni marksisti delujejo v opisanih smereh, jih imamo lahko za to orodje (satana).
Za konec se je treba vrniti k naslovu tega članka. Ali je lahko svoboda govora tam, kjer ni svobodnih medijev? In glede na zaključke o »medijski demokraciji«: ali obstajata svoboda mišljenja in govorjenja v takšnem »civilizacijskem« okviru, kjer se mediji tako strahotno zlorabljajo na tu opisani način, ki so v službi Oblasti za vsako ceno??
