Piše: Frančiška Buttolo
Namesto uvoda v pričujoči članek, naj zapišem samo to, da so milijonske migracije muslimanov iz Afrike in Azije v Evropi usodne tudi za obstoj Slovencev kot avtohtonega srednjeevropskega naroda.
Najbolj absurdno pri vsem tem pa je kruto dejstvo, da se zlasti velik del slovenskih – večinoma komunističnih – priseljencev z Balkana, ki se nikoli ni sprijaznil z razpadom komunistične Jugoslavije in z nastankom samostojne države Slovenije, ter prav tako velik del slovenskih socialističnih katolikov (najbolj vdanih vse bolj komunističnemu Vatikanu) neizmerno veselita te – zadnje – muslimanske poplave migrantov, prave okupacije Slovenije.
Na zadnjem zasedanju slovenskega parlamenta – z jugonostalgično komunistično in balkansko migrantsko (tudi muslimansko) večino – je neka ženska, z izjemno velikimi političnimi ambicijami, tako močno zagovarjala odprtost slovenske družbe, še posebno pa slovenske državne meje, da je njen zagovor muslimanske, balkanske, afriške in azijske okupacije Slovenije izzvenel v eno samo jeno – nedvoumno protislovenski – željo, naj se nikoli ne zgodi, da bi njeni potomci živeli v Sloveniji, v kateri bi bil še en sam Slovenec. Zato, ker smo vsi nacionalisti in rasisti.
Zato ni čudno, da je zdaj v Sloveniji vsaka javna beseda – napisana ali izrečena v podporo obstoju slovenskega naroda, v resnici tudi v podporo obstoju demokratične države Slovenije, takoj – z najostreje zašiljenimi žeblji – pribita na multikulturni marksistični globalistični križ SOVRAŽNEGA GOVORA PAR EXCELLENCE.
In tako se neizmerno veseli svetovne multikulturnosti prav vsa svetovna levica, tudi slovenska, ki zdaj vlada Sloveniji. Skupaj z njo pa se veselijo tudi slovenski socialistični katoliki, ki – pogosto za zadnje prispevke najrevnejših, starih in bolnih skoraj brez kakršnekoli družbene pomoči, če izvzamemo humano ponudbo za smrt z evtanazijo, neutrudno pomagajo “dobrodelnemu” Vatikanu podpirati množično okupacijo Evrope z muslimanskimi migranti – skoraj samimi izurjenimi pripadniki bolj ali manj terorističnih organizacij.
Seveda, v takšnih – v resnici vojnih – družbenih razmerah, v Sloveniji ni mogoča nikakršna svoboda govora, nikakršna demokracija. V takšnih družbenih razmerah ni mogoča prav nikakršna človekova pravica. Zato ni čudno, da so se pravkar v Dubaju pogovarjali o prepovedi dihanja velikemu delu človeštva, še najprej na Zahodu. In gorje medijem, ki se bodo upirali vnosu človekove “pravice” do prepovedi dihanja v ustave zahodnih držav. Seveda bom tudi sama morala molčati o tem, kaj si mislim o tej človekovi pravici. Levica me bo, če ne bom tiho, zaprla v norišnico, desnica pa mi bo zamerila, ker se bom, tako kot slavna Gospa M v enem od zadnjih filmov o agentu OO7, vprašala, kje so tisti lepi časi hladne vojne. Kajti naša desnica je se vedno prepričana, da je Slovenija samostojna in demokratična, ker smo se – skoraj samo v desni koaliciji Demos – pogumno osamosvojili, s tem pa za vedno zapustili Balkan in komunizem. Pa v resnici sploh ni tako. Balkan je zdaj vsa Slovenija, ki bo kmalu tudi del jugovzhodne regije EU (nove Jugoslavije), neokomunizem, s sedežem v Bruslju, pa že prevladuje po vsej EU.
