Piše: Vida Kocjan
Z Markom Lotričem, predsednikom Državnega sveta RS, smo se pogovarjali o visokih davčnih obremenitvah, o delu in pomenu državnega sveta, nujnosti skladnega regionalnega razvoja in uvedbi pokrajin. Lotrič, ki prihaja iz gospodarstva, je večen optimist, njegov optimizem pa temelji v ljudeh. »Posamezniki, ki so delavni, inovativni, izobraženi, to je optimizem in to so dejavniki, ki nas bodo potegnili naprej. Prepričan sem, da nas bodo dobri rezultati povezali, ne pa razdruževali,« dodaja.
V Državni svet RS ste bili izvoljeni kot predstavnik delodajalcev. Ste ustanovitelj mednarodno uveljavljene skupine Lotrič Metrology, svojo poklicno pot ste začeli kot gospodarstvenik. Kako danes ocenjujete prehojeno pot, kaj so bili vaši največji izzivi?
Prvi večji izziv je bil začetek, ko je bilo za pridobitev financiranja zaradi večjega obsega investicije za kredit treba zastaviti tudi družinsko premoženje; takrat si pred težko odločitvijo, zaradi katere ponoči pogosto ne spiš. Posledično pa dobiš debelo kožo, kar ti kasneje pogosto pride prav. V poslu pač vedno obstajajo nihanja.
Večji izziv predstavlja tudi konstantna rast in širitev poslovanja, ki je sicer dobrodošla, pa vendar s seboj prinaša stalne prilagoditve in spremembe poslovnih procesov. Transformacije od obrti do mednarodnega podjetja v sebi skrivajo številne pasti, ki smo jih dolžni obvladovati. V začetkih smo bili generalisti. Ko je naša ekipa združevala približno 50 sodelavk in sodelavcev, smo postali specialisti – postavila se je jasna ločnica med delovnimi mesti in vsak sodelavec se je specializiral za opravljanje samo enega. Tu je še moment komunikacije. Informacije se znotraj majhnega kolektiva na neki način širijo »samodejno«. Da informacija uspe priti v drugo nadstropje, potrebujemo vzpostavljen sistem prenosa informacij. Zadeve se na prvi pogled zdijo precej banalne, a vse spremembe potrebujejo svoj čas, zato moramo paziti, da nas rast ne prehiti.
V družinskih podjetjih je izziv tudi vprašanje nasledstva, ki se ga moramo lotiti pravočasno. Priznam, da odkar smo leta 2017 podpisali družinsko ustavo, pisni dogovor, v katerem so navedene vrednote, smernice, zaveze in procesi odločanja, precej mirno spim. Pa tudi vem, da je podjetje v varnih rokah mojih otrok.
Kot gospodarstvenik ste kritični do visokih davčnih obremenitev gospodarstva pa tudi prebivalstva. Koliko ste uslišani, kako ocenjujete vse to?
Kritičen sem zato, ker se podjetnik skoraj vsako jutro prebudi v nov davek. Ali pa vsaj v birokratsko oviro. Ker prihajam iz gospodarstva, še kako dobro vem, da vse te obremenitve močno vplivajo na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Po drugi strani pa moramo vedeti tudi, da znižujejo neto izplačilo na račun zaposlenih, s čimer odganjamo najboljše kadre čez mejo.
Potrebujemo trdno in razvojno naravnano gospodarstvo bolj kot kadarkoli prej – za sanacijo po poplavah, ki bo stala ogromno, za prilagajanje podnebnim spremembam, doseganje zelenih ciljev, konkurenčnost, inovativnost, ki je zelo pomembna v globalno povezanem svetu. Vedno nove obremenitve temu niso v prid.
Če gospodarstvo poklekne, pa se moramo zavedati, da bo zmanjkalo tudi delovnih mest, ne bo denarja v proračunski blagajni, ne brezplačnega zdravstva, šolstva in drugih pomembnih državnih podsistemov.
V državnem svetu se srečujete z vrsto zakonov, ki povzročajo veliko zmedo v našem birokratskem močvirju, kot ste zapisali na omrežju X. Kaj se dogaja, kje je najhujše?
Predlogi zakonov gredo v državnem svetu najprej skozi sito pristojnih in zainteresiranih komisij in tudi interesnih skupin. Pri tem moram poudariti, da so državne svetnice in svetniki ljudje stroke – vsak presoja na področju, na katerem tudi sicer dela, zato vedo, o čem govorijo. In če oni rečejo, da nekaj ni v redu, potem res ni v redu.
Objava, ki ste jo omenili, se sicer nanaša na vodenje evidenc delovnega časa, ki je svojevrstna neumnost. Namesto tega bi lahko uvedli fleksibilen delovni čas po zgledu razvitega zahodnega sveta in kjer delovni proces omogoča več dela od doma. Namesto tega se gremo žandarje in policiste, ko bi vendarle morali vedeti, da je zdajšnja ponudba trga dela večja, kot je na voljo ustreznih kadrov, in da se mora vsako podjetje zelo truditi, da delavce zadrži. Res je, obstajajo tudi ekscesi, povsod obstajajo, a namesto da bi se osredotočili na tistih manj kot odstotek podjetij, obremenimo vse. Razen seveda tistih, ki so zakon sprejeli, funkcionarjev.
Če nadaljujem z zakonom o delovnih razmerjih. Kar me je najbolj zmotilo pri sprejemanju tega zakona, je dejstvo, da čeprav je bilo več poskusov, socialnega dialoga ni bilo, saj dialog, v katerem je vsaj ena stran preslišana, ni dialog. Delodajalci smo podali veliko predlogov, a niso bili slišani. Glede na to, da ta zakon zadeva širok krog naslovnikov, bi moral biti intenzivno usklajevan, ne pa da se je en člen zakona vnesel tako rekoč čez noč, brez vsake razprave na ESS, na željo nevladnih organizacij. Pod črto: tisti, ki jih bo zakon finančno in administrativno bremenil, to so delodajalci, niso imeli nobene besede.
Sprejet je bil tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Strinjam se, da zakon, ki bo sistematično uredil dolgotrajno oskrbo, seveda potrebujemo – saj smo starajoča se družba, pa vendar gre še za enega od zakonov, ki gospodarstvu prinaša nove obremenitve, pri čemer pa del, ki ureja uporabo storitev, niti približno ni tako dodelan kot del, s katerim se zbirajo finance.
Potem je tu zakon o zaščiti živali, katerega posledice smo nedavno videli, ko je bilo kmetu s pašnika brez ustreznega postopka in zapisnika odvzetih 24 glav govedi. Da ta zakon v praksi ne bo izvedljiv, ker je nedorečen, so opozarjali tako zakonodajnopravna služba DZ kot kmetijske organizacije in veterinarska stroka. Tudi ta zakon je bil sprejet mimo stroke.
Pa še na zakon o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije ne smem pozabiti, tega smo na zadnji seji DS dali v ustavno presojo.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
