Piše: Frančiška Buttolo
Pravno je Slovenija že povsem blizu Palestini. To še najbolj velja, če sklepamo po zadnjih, kar zadeva demokratičnost in vladavino prava v Sloveniji, zastrašujočih izjavah predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič, pravnice z magisterijem. Izgubljamo samostojnost, da bi laže razpadli na sto kosov, kar se bo kmalu zgodilo Palestini, če jo bo še vodila teroristična organizacija Hamas.
Tudi v Sloveniji imajo v parlamentu glavno besedo predstavniki slovenskega Hamasa, komunistični parlamentarci, nekateri – vsaj po mnenju velikega števila zaskrbljenih državljanov – že psihopatsko nestrpni do vsega in vseh v državi, kar ni v skladu z njihovo zahtevo po totalnem očiščenju Slovenije, podobno tistemu po vojni 1945, prav vsega, kar spominja na tradicionalno zahodno demokracijo.
Še najprej pa je potrebno, tako javno poudarjajo slovenski parlamentarni hamasovci, očistiti politiko in medije. Veliko je sicer že narejenega, žal pa je nujno potrebno Slovenijo politično očistiti še vedno živega Janševega osamosvojitvenega fašizma ali “janšizma”. Ta je namreč preveč prisoten v parlamentu in v nekaterih “janšističnih” medijih, zlasti na eni od televizij, edini, ki noče in noče prenehati z nevarno protikomunistično in protihamasovsko propagando.
V ta namen je nastala v slovenskem parlamentu nova komisija, nekakšna slovenska različica Hamasovih, za doseganje miru na Bližnjem vzhodu po likvidiranju Izraela in Izraelcev.
Kar nekaj časa je ta parlamentarna komisija delovala s polno paro, ker je bil ta – slovenski – Hamas povsem po okusu predsednika vlade dr. Roberta Goloba, predsednice države Nataše Pirc Musar in slovenskega Sorosa v senci, Milana Kučana. Še zlasti njega, komunističnega zamrznjenega “spomeničarja” 1991 in narodnega heroja (zaslužnega za številne zmage komunistov v boju z “janšizmom” po slovenski osamosvojitvi). Mojca Šetinc Pašek je odlično opravljala eno samo svojo nalogo: “dokazovala” je milijardne sleparije neke slovenske televizije, edine v Sloveniji, ki še ni popolnoma komunistična, temveč je v njej mogoče odkriti kar nekaj še povsem “janšističnih” ideoloških prvin.
Kar naenkrat pa je to slovensko hamasovsko predsednico komisije za totalno komunistično medijsko sceno v Sloveniji, vlada dr. Goloba postavila na hladno. V bran se ji je postavila predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič, ampak ni pomagalo. Vlada je namreč ugotovila, da v resnici – celo veliko bolj kot javno “je…o” Štefančičevo oziroma Žižkovo – potrebuje dobro “janšistično” (po partijsko fašistično) televizijo, da ima pravico izvajati, ne ravno zunajsodne, vsekakor pa zunajpravnev represalije nad “janšisti”. Le tako – da gre za boj proti fašizmu – lahko slovenska, še vedno povsem partijska, politika pred svetovno javnostjo uspešno opraviči nadaljevanje svojega totalitarnega ustrahovanja Slovencev z likvidacijami med drugo svetovno vojno, takoj po njej, skozi vso komunistično vladavino in skoraj ves čas po osamosvojitvi, z redkimi premori.
Tovarišici Klakočar Zupančič in Šetinc Pašek pa te “prefinjene” komunistične politike nikakor ne moreta razumeti, in sveto verjameta v skorajšnjo čudovito zmago komunizma v Sloveniji. Nihče, ker ju noče razočarati pa si jima ne upa razložiti, da komunizma ni in ga ne bo nikoli, ker je navadna fikcija. Komunizem ni nič drugega kot večna revolucija, uničevanje tako imenovanega notranjega sovražnika ( v našem primeru najprej “izdajalcev” in “janšistov”), ko pa tega premagajo, se komunizem loti svojih skrajnežev, s čimer skrajno sprevržena partijska “samokritična” oblast doseže velikansko navdušenje med državljani, željnimi resnice in pravice tudi tedaj, ko gre za vidne funkcionarje in uradnike. Ti pa v resnici večinoma nikoli ne sodijo v sam komunistični politični vrh oblasti. V sedanjem primeru sta takšni žrtvi oblasti tovarišici Mojca Šetinc Pašek in Urška Klakočar Zupančič.
Ne, nobena od njiju ne sodi v vrh sedanje oblasti, kje neki. Vanj ne sodi niti dr. Robert Golob. Vsekakor pa v njem kraljuje – vse bolj kučanovsko demagoška in “modra” – Nataša Pirc Musar (skupaj s soprogom). Ta bi se požrla, da bi Slovenija postala predsedniška demokracija, torej njena diktatura. Z njenim dosmrtno putinovskim predsedovanjem. Morda pa bo le postala slovenski Putin, kdo ve? V Sloveniji je vse mogoče.
