Piše: dr. Milan Zver
Misli, ki jih želim ubesediti, so posvečene mojemu dragemu kolegu in prijatelju Aleju Vidal-Quadrasu, ki se ta hip bori za svoje življenje po terorističnem napadu v Madridu.
Pred meseci me je Alejo – tako, malo za hec, malo zares – vprašal, kako se kaj po novem počutim na ulici, ali kaj pogledujem naokoli, kako parkiram, ali iščem bolj odprte prostore, ali se obrnem, ko zaslišim hitrejše korake za seboj ipd. Seveda sem razumel vprašanje, tudi on se je namreč znašel na črni listi iranskega mulahovega režima z oznako terorista, ki ga je seveda upravičeno odstraniti z obličja tega sveta. Nisem veliko razmišljal o tem, sem mu odgovoril. Danes vidim, da nisem čisto dojel resnosti trenutka. Dejal mi je, da pri vsej tej zgodbi ne gre samo za naju, ampak tudi za druge, za naše družine in sodelavce. Zadeva sploh ni nedolžna.
Dobro je vedel, o čem govori. Sam sem, priznam, zadnja leta podcenjeval moč terorizma v Evropi, čeprav sem bil član pomembnih EU gremijev, ki so se poglobljeno ukvarjali z varnostnimi zadevami. Vem, samo v Bruslju je nekaj sto spečih teroristov, ki lahko … No, včasih je dobro odmisliti take stvari, ne moreš iti spat z njimi. Tudi mentalna kondicija vsakega od nas ima svoje meje. Pa vendar …
Če sem se česa naučil v politiki zadnjih treh desetletij in več, je to, da te ne sme nič presenetiti. Toda ta teroristični napad, očitno skrbno organiziran, me je resnično »vrgel s tečajev«. Le nekaj dni nazaj sva bila z žrtvijo skupaj, v moji bruseljski pisarni. Bil je poln energije. Potem pa to.
Le kdo bi lahko bil storilec in naročnik tega gnusnega dejanja? Preiskava sicer še poteka, ampak, vemo, kako je s tem, ko vladajo socialisti (na Malti še vedno niso našli morilcev novinarke, podobno je bilo na Slovaškem). Morda je bolje, da odgovor iščemo sami.
Motiv bi zagotovo lahko iskali v notranjepolitičnih razmerah, ki so v Španiji pregrete do onemoglosti. Španski socialistični premier dela vse, da bi, kljub porazu na volitvah, ohranil oblast. Ni pa zavreči tudi zunanjepolitičnega dejavnika. Bivši podpredsednik Evropskega parlamenta Vidal-Quadras ima velik ugled v svetu, je vpliven demokrat in zato za mnoge, predvsem za raznorodne avtoritarce, tudi nevaren. Še posebej se je izpostavil v prizadevanjih iranske demokratične opozicije, zaradi česar je tudi prišel na »listo za odstrel« teokratičnega režima.
Prvi odzivi iz Španije namigujejo, da bi za atentatom lahko stal iranski režim. Če je tako, gre v bistvu za grožnjo tudi vsem ostalim, ki si prizadevajo/mo za demokratizacijo iranske družbe. Iran, ki bo kmalu razvil jedrske vojaške kapacitete, je že danes postal močna regionalna sila, z močno vojaško industrijo; njegove rakete lahko že danes dosežejo kakšno prestolnico znotraj EU. Delovanje iranske revolucionarne garde še zdaleč ni omejeno zgolj na Iran ali regijo. Svojo moč kaže s svojo prisotnostjo tudi na dveh glavnih aktualnih vojnih žariščih, v Ukrajini in Izraelu. Skratka, iranski režim ni kdorsigabodi.
Zato je Alejov pogumen glas za resnico in pravico za marsikoga moteč, kar ga je tokrat skoraj stalo življenja. Ko takole ocenjujem, nam v Evropi manjka pogumnih ljudi, še posebej tistih v politiki. Vse preveč je takih, ki leporečijo in se izogibajo jasnih besed in odločnih dejanj. Na tak način ne bomo ohranili našega evropskega načina življenja, v kolikor ga že nismo izgubili. Alejo je bil vselej gospod v politiki, a obenem odločen, pogumen in načelen. Prav bi bilo, da mu sledimo in skupaj z njim še kaj naredimo za svobodo in demokracijo doma in po svetu, čeprav kmalu ostanemo, v slovenskem ertevejevskem žargonu povedano, »j…na« manjšina. A moramo vztrajati, to je naše poslanstvo.
Kmalu se vrni, dragi Alejo!
*Vamos, Alejo! bi lahko prevedli kot “Dajmo, Alejo!”
