Piše: G. B.
Katedrala svobode velja za civilnodružbeno pobudo zmerne liberalne usmeritve, slovenski think tank, ki se je pred nekaj leti pojavil kot odziv na slovensko retrotranzicijo. Zaradi aktualnih razmer je napovedala konferenco Stanje v Republiki, ki bo v torek, 14. novembra, ob 17h v Eurostars uHotel (salon Orhideja) na Miklošičevi 3 v Ljubljani.
Ime omenjenega intelektualnega gremija sicer izhaja iz nerealiziranega Plečnikovega načrta za izgradnjo monumentalne zgradbe slovenskega parlamenta. Zanimivo je sicer, da to sicer veliko starejše poimenovanje dejansko predstavlja izziv sedaj vladajoči stranki podobnega imena – Gibanju Svoboda. V izhodiščnem besedilu so sicer podali oceno stanja v obdobju zadnjih šestih let, pri čemer uporabljajo tudi zanimive in značilne izraze, ki smo jih bili iz publicistike vajeni v zadnjem času.
Izhodišča za konferenco objavljamo v nadaljevanju:
NAPOVED RAZPRAVE NA KONFERENCI KATEDRALE SVOBODE
1. Neposredno pobudo za ustanovitev Katedrale svobode je dalo Odprto pismo slovenskim poslancem in javnosti neposredno pred imenovanjem mandatarja za trinajsto slovensko vlado avgusta leta 2018. Po oceni petih podpisnikov pisma[1] naj bi bila majšinjska vlada levih strank v sodelovanju z Levico nestabilna ter razvojno in reformno retrogradna, tudi neučinkovita in kratkotrajna. Pismo je kot alternativo predlagalo veliko ali razvojno sredinsko koalicijo, katere cilj naj bi bila realizacija razvojnih reform za konec tranzicije. Napoved glede vlade je bila v celoti točna. Šarčeva vlad pa je po dveh letih mandata sama vrgla puško v koruzo. Nasledila jo je Janševa vlada.[2]
Pred parlamentarnimi volitvami novembra 2022 se je na povabilo devetih podpisnikov[3] osem političnih strank[4] udeležilo ustanovnega sestanka Zavezništva za politično sredino, ki naj bi se zavzelo za program in mandat tretje poti – proti izključevanju, delitvi na dva bloka in za čvrsto politično sredino. Zamisel široke sredinske koalicije ni bila izvedena; stranke Zavezništva so ostale izven Državnega zbora. Junija 2022 je nastopila mandat vlada stranke Gibanja svobode, sestavljena na podoben način kot njena izvoljena predhodnica – kot koalicija levosredinskih strank v zavezništvu z Levico.
2. Že po dobrem letu dni vladanja se je tudi leva in z Levico obtežena petnajsta slovenska vlada znašla v podobnem, verjetno še bolj problematičnem položaju kot njena enako sestavljena predhodnica šele po dveh letih mandata. Obe sta bili obteženi z avantgardno vlogo Levice, ki se sprehaja od ene socialistične ideje do druge. Javni sistemi naj bi bili monopolno etatistično vodeni kot v časih realnega socializma, korupcija je postala stalna praksa, zasebna pobuda se diskvaliificira in onemogoča. Vedno glasnejša je javna »politika zavisti«, od nekdaj ljuba vsem, katerih obzorje so krave na sosedovem dvorišču. Vlada se ne znajde pri reševanju posledic poplav, zdravstvena in pokojninska reforma sta pozabljeni, konkurenčnost Slovenije na globalnih trgih slabi, usahnil je socialni dialog. Imamo vedno višjo inflacijo, ki jo spremljajo proračunski primanjkljaji in zadolženost države v tujini.
Vladni immobilismo spremljajo nepremostljive vrednostne in politične razlike med pozicijo in opozicijo, padanje zaupanja volilcev, še več, vedno bolj nevzdržna se zdijo tudi nasprotja med levo-radikalnim in levo-liberalnim blokom znotraj kaotične interesne skupnosti »levih privatizerjev«. Skratka, tudi tokrat so pravočasne predvolilne ocene in pozivi Katedrale svobode ostale pred zaprtimi vrati. Že letošnjo jesen pa se že spet – kot pred štirimi leti (2028) in nato pred dobrim letom (2022) izkazujejo za pravilne.
Še posebej zaskrbljujoče je pri vsem tem, da državna politika mednarodnih odnosov ne zna slediti trajnim interesom naroda in njegove matične države Slovenije. Prav obratno se zmedeno oprijemlje zgrešenih ocen kriznih žarišč na zunanjih mejah Evropske unije in Atlantskega zavezništva na geostrateški ločnici med ukrajinsko demokracijo in ruskim despotizmom ter na kriznem območju Palestinskega in Judovskega naroda. Ne zmore vzpostaviti niti sproščenih prijateljskih odnosov s svojimi najbližjimi sosedami – Italijo in Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. In se ne zaveda zgodovinskih kulturnih korenin Slovencev znotraj Srednje Evrope od Poljske preko Češke do Slovaške. Zdi se, kot da tudi plebiscitni vrednoti članstva v Evropski uniji in v Atlanstskem zavezništvu postajata sporni.
3. Slovenci smo kot narod vzpostavili lastno državo kot zgodovinski subjekt. Bomo zdaj vse skupaj zavozili, mogoče celo propadli, simbolno in resnično? Ko politika, ta ali ona, zmedeno ukinja in nemočno spremlja propadanje slovenskega zdravstva in šolstva, kmetijstva in podjetij, stanovanj za mlade in domov za stare? Ko politična oblast osvaja muzeje, praznike, spomenike, radijske in televizijske programe, psihiatrične klinike in ustavno sodišče? Smo kot zgolj romaneskni junak zgodovine na koncu svojega potovanja, pred novim polomom? Izhlapeva, hkrati z imeni očetov, tudi vrednostno in ustavno središče nacije ? Že precej časa prebiramo ne dovolj premišljene razlage o tranziciji, postkomunizmu, neliberalni in liberalni demokraciji, o demokraturi, populizmu, suverenizmu, feminizmu, antisemitizmu, post-fašizmu, in tako naprej. Kot da je zapletenost sodobnega časa moč strpati v cenene ideološke sintagme za priročno množično prepričevanje.
4. Glede vsega navedenega verjamemo, da imamo Slovenci in naša Republika svojo trdno pravno zavezo in vrednostno vizijo v veljavnih ustavnih dokumentih – v plebiscitu kot ustavnem dejanju, v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in v Ustavi sami. Temeljni ustavni vrednoti sta trajna in neodtujljiva pravica slovenskega naroda do samoodločbe[5] ter demokracija v pomenu oblasti ljudstva[6]. Obe pa temeljita na pravici vsakega človeka do njegove osebne svobode[7], do človekove osebnosti, dostojanstva[8] in varnosti, ter na nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic[9]. Tako določena slovenska ustavna demokracija je sama v sebi svobodomiselna in liberalna, še posebej v pomenu omejenosti vsake pravice s pravicami drugih, in v primerih, ko je omejitev izrecno urejena z ustavo. Vsaka drugačna omejitev ustavne pravice bi bila neliberalna, ker bi bila arbitrarna, in s tem protiustavna.
5. Samo sproščeno, odprto, pluralno in ustvarjalno okolje civilne družbe omogoča podjetnost, inovativnost in razvoj ljudi in njihovih podjetij. Samo konkurenčno uspešno gospodarstvo zna polniti državno blagajno za skupne potrebe – torej za vse, kar omogoča socialno varnost in blagostanje državljank in državljanov, značilno za sodobne razvite države. Glede aktualne vlade, ki je, blago rečeno, v resnih težavah, pa mislimo, da Slovenija nima časa, da ona sama rešuje svoje težave v škodo ljudstva še naslednja dve, tri leta svojega mandata. Ali pa celo, da sedanjo zmedo zamenja s kosmato roko še bolj leve demokrature? Vabljiva je ideja vlade narodne enotnosti in rešitve, vendar: Ali je kaj takega sploh možno v času post-komunizma, ko se država izmotava iz pritlehnosti in kaotičnosti mafijske demokracije? Ali pa bi bila namesto prave, za vladanje sposobne vlade, za ljudstvo še sprejemljiva tolažba opozicijske vlade v senci? V ustavnih demokracijah preverjene so tudi predčasne volitve.
[1] Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Romana Jordan, Matej Avbelj, Tomaž Zalaznik (13.08.2018).
[2] Njen mandat je bil od 13. 06.2020 do 01. 06.2022.
[3] Peter Jambrek, Matej Avbelj, Ernest Petrič, Janez Podobnik, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk, Marko Voljč, Tomaž Zalaznik.
[4] Stranke na sredini med dvema profiliranima slovenskima političnima stranema: Dobra država, Naša dežela, Nova Slovenija, Nova slovenska ljudska stranka, Slovenska ljudska stranka, Stranka modernega centra, Zeleni Slovenije, Gospodarsko aktivna stranka.)
[5] Preambula, 3. člen.
[6] 3. člen
[7] 19. člen.
[8] 21. člen.
[9] 34. in 35. člen.
