Piše: Dr. Božo Cerar, diplomat, mednarodni pravnik, pisatelj in publicist
Prejšnji mesec je Nemčija objavila svojo prvo »kitajsko strategijo«. Ta temelji na malo pred tem sprejeti prvi nemški nacionalni varnostni strategiji. V slednji je najti tudi trditev, da Kitajska vedno znova in znova deluje zoper nemške interese in vrednote. Tudi nemška obveščevalna služba v zadnjem letnem poročilu opozarja na grozečo kitajsko nevarnost.
Sprejetje strategije do Kitajske je vsekakor dogodek, pomemben za Nemčijo, njeno gospodarstvo, EU, čezatlantske odnose in ne nazadnje tudi za Slovenijo. Nemčija je poleg Francije najvplivnejša članica EU in naša najpomembnejša trgovinska partnerica. In za Nemčijo je prva trgovinska partnerica prav Kitajska. Tam deluje prek 6 tisoč nemških podjetij, tudi avtomobilskih, ki imajo veliko kooperantov tudi pri nas. Na drugi strani je v Nemčiji dva tisoč kitajskih firm. Za Volkswagen in Siemens Kitajska nasploh predstavlja ključni trg. Strategija naj bi bila nemški odgovor na spremenjeno Kitajsko, na njeno spremenjeno ravnanje. Na eni strani se misli na njeno vedno večjo agresivnost v tujini, predvsem na indo-pacifiškem območju, kjer prihajajo do izraza njene ekspanzionistične ozemeljske težnje. Tudi kitajsko vojaško zaostrovanje v odnosu do Tajvana je za Nemčijo in posledično za Evropo izredno pomembno (francoski predsednik Macron sicer misli malo drugače). Tu je še vse tesnejše povezovanje Kitajske z revizionistično Rusijo. Obe med drugim poskušata na različne načine preoblikovati obstoječi na pravilih temelječ mednarodni red. Na drugi strani pa je vidna vse večja represivnost Kitajske doma. Razlike v političnih pogledih Nemčije in Kitajske so se zadnje čase močno povečale. Strategija naj bi bila tudi odgovor na marsikdaj nesprejemljivo kitajsko ekonomsko delovanje in uporabo ekonomske moči za doseganje političnih ciljev.
Nov pristop v odnosih s Kitajsko
Sprejetje strategije ne pomeni, da bo Nemčija pretrgala stike s svojo prvo trgovinsko partnerico, prinaša pa nov pristop v odnosih s Kitajsko. Ta je bistveno drugačen, kot ga je prakticirala nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel oziroma njeni predhodniki od Willyja Brandta dalje. V odnosih s
Sovjetsko zvezo oziroma Rusijo in podobno v odnosih s Kitajsko je bila v ospredju trgovina. Nemci so se pri tem nadejali, da bosta tesno gospodarsko in trgovinsko sodelovanje oziroma medsebojna gospodarska odvisnost pripeljala do sprememb (Wandel durch Handel), se pravi zmanjšala njuno agresivnost in ju pripeljala bliže k Evropi in k spoštovanju na liberalnih pravilih temelječega mednarodnega reda. Zgodilo se je pravzaprav nasprotno. Nemčija je postala izrazito odvisna od ruskih energentov in s tem izpostavljena ruskemu izsiljevanju. Podobno velja za nemško odvisnost od kitajskega trga. Šele ob drugi ruski agresiji na Ukrajino leta 2022 so Nemci pod kanclerjem Olafom Scholzem in predsednikom Frank-Walterjem Steinmeierjem spoznali svojo zmoto. Podobno se te dni dogaja v odnosu do Kitajske. Ruska izkušnja je bila očitno dobra šola.
Za zmanjšanje ekonomske izpostavljenosti
Z novo strategijo naj bi se zmanjšala nemška ekonomska izpostavljenost nasproti Kitajski oziroma odvisnost na strateško pomembnih področjih. Tako bi se v veliko večji meri upoštevali interesi nemške nacionalne varnosti in tudi stanje človekovih pravic na Kitajskem. Lahko bi rekli, da strategija pravzaprav pomeni konec strateškega partnerstva med državama.
Pot do strategije ni bila lahka tako zaradi nemške vojne in povojne preteklosti kot zaradi različnih pogledov v vladni koaliciji, predvsem med SPD in Zelenimi. Ti zastopajo tršo linijo. Sprejeta strategija naj bi predstavljala začetek pomembnega procesa v odnosu Nemčije do Kitajske – oblikovanja nove geopolitične drže. V Kitajski Nemčija vsekakor vidi subjekt, ki lahko nevarno poseže v njene varnostne in ekonomske interese.
Strategija, podrobna v analiziranju stanja in precej manj v navajanju rešitev, na veliko olajšanje nemških poslovnih krogov, kot rečeno, ne prinaša pretrganja ekonomskih stikov, decouplinga. Pravzaprav ga zavrača, vpeljuje pa t. i. de-risking. Spomnimo, ideja decouplinga, ločitve, velikega preloma se je pojavila v času vladavine ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Bila naj bi ključna v strateškem tekmovanju med velesilama. Prišlo naj bi do prekinitve ekonomskih (najbrž ne samo teh) vezi med ZDA (posledično najbrž tudi celotnim Zahodom) in Kitajsko. Pretrgale bi se dolgoletne nabavne verige, ameriška podjetja bi se umaknila iz Kitajske. Prišlo bi do oblikovanja dveh ločenih trgovinskih blokov na ideološki podlagi. Imeli bi torej dva med seboj tekmujoča svetova. Vsak bi imel svojo dominantno valuto, svoja trgovinska in finančna pravila, lasten internet itd. De-risking ekonomske odnose med državama načeloma ohranja, s
tem da se pazi, da ne prihaja do prevelikega tveganja (risking) oziroma prevelike odvisnosti od Kitajske, ki bi lahko ogrozila nacionalno varnost. Avtorstvo pojma de-risking se pripisuje Ursuli von der Leyen, predsednici Evropske komisije. Videti pa je, da ga je med tem posvojila in v veliki meri usvojila tudi administracija ameriškega predsednika Joeja Bidna. Ekonomska povezanost ZDA in Kitajske je preprosto prevelika.
Po strategiji de-risking konkretno pomeni diverzifikacijo nabav kritičnih surovin, redkih mineralov (Kitajska je bila do sedaj marsikdaj edini vir) in iskanje dodatnih novih trgov (manjše zanašanje na kitajskega) za lastne proizvode. Še posebno pomembna je previdnost glede strateško važnih visoko tehnoloških izdelkov, kot so polprevodniki in sestavine zanje. Kako to konkretno izvesti, strategija, vlada prepušča podjetjem oziroma zasebnemu sektorju. De-risking vključuje tudi to, da Nemčija (v skladu s stališčem EU) ne bo z ničimer (vključno z investicijami) krepila kitajskih vojaških zmogljivosti. Kitajskim podjetjem tudi ne bodo dovolili nadzora nad nemško strateško infrastrukturo.
Še vedno partner, tekmec in hkrati tudi sistemski rival
Iz strategije sledi, da je Kitajska za Nemčijo sicer še vedno partner (bistveni partner pri soočanju s podnebnimi spremembami), tekmec in hkrati tudi sistemski rival tako glede notranje kot mednarodne ureditve. Pri tem pa Kitajska iz pavala (partner in rival) očitno prehaja v vse večjega rivala.
Kitajci so nemško strategijo označili za kontraproduktivno, protekcionistično in prispevek h globalnim delitvam. Še posebej so jim šle v nos navedbe glede Tajvana in človekovih pravic. Imajo jih za vmešavanje v njihove notranje zadeve. V luči vedno večjih napetosti med Kitajsko in ZDA Kitajcem seveda ni vseeno, če padajo njihove delnice v Evropi. Iz njenega sodelovanja z državami srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope (t. i. 17+1) so pred časom izstopile tri baltske republike. Italija se pripravlja, da do konca leta izstopi iz kitajske pobude pasu in ceste. Pridružila se ji je kot edina članica skupine G-7. V pobudo je sicer včlanjenih več držav EU, tudi Slovenija, ne pa recimo Belgija, Danska, Finska, Irska, Nizozemska, Španija in Švedska.
Na drugi strani pa bo strategija vsekakor naletela na ugoden odmev v Bruslju, saj omogoča lažje poenotenje med državami članicami EU v odnosu do Kitajske. Podobno velja za odmev v Washingtonu in za čezatlantske odnose, v katerih je Kitajska izredno pomemben dejavnik. Usklajevanje v odnosu do nje bo sedaj med obema obalama Atlantika lažje, in to ne glede na to, kdo bo v Beli
hiši. Prihaja torej do zbližanja stališč, čeprav ne tolikšnega kot v odnosu do ruske agresije na Ukrajino. Vendar imamo opravka, kolikor bo strategija udejanjena, z odmevnim korakom.
