Piše: Borut Korun
Med obema svetovnima vojnama se je v Evropi pojavil t. i. filozofski postmodernizem. Zanj sta značilna relativizem in skepticizem, ki sta pogosto v nasprotju z znanstvenimi dejstvi.
Postmodernistični filozofi so mnoga povsem jasna zdravorazumska dejstva pa tudi dosežke znanosti, ki jih je že sprejel ves svet, razglasili za konstrukt določenega obdobja, določene kulture, da, celo določenega spola ali – kar je sploh prek vseh meja razuma – konstrukt »belih moških«.
Nad »bele moške« in Evropejce
Zaradi domnevne negativne vloge »belih moških« v preteklosti naj bi bili njihovi dosežki nesprejemljivi. Eksistencialist Jean-Paul Sartre (1905–1980) je v svojih delih izpričeval globoko sovraštvo do evropske civilizacije, do evropskega človeka. To recimo izraža stavek, ki ga je zapisal v predgovoru knjige Frantza Fanona Upor prekletih: »Ubiti Evropejca pomeni zadeti dve muhi na en mah, pomeni ubiti enega zatiralca in osvoboditi enega zatiranca. Kar ostane, je en mrtev in en osvobojen človek.«
Taki in podobni misleci so postali ideološki vzorniki nove levice, avtorji in podpihovalci njenega sovraštva do Evrope in Evropejcev: recimo Jacques Derrida (1930–2004), ki je svoj gnev izrazil v svojem dekonstrukcionalizmu, ali Michel Foucault (1926–1984), ki je navdušeno pozdravil nazadnjaško iransko Homeinijevo »revolucijo«. Pri tem mu je sledila vsa evropska politična levica.
Pogosto povsem nerazumljiva besedila
Za postmoderniste pa ni značilno samo sovraštvo do evropske civilizacije, ampak tudi to, da so njihova besedila pogosto in namerno povsem nerazumljiva. Poglejmo si primer takega pisanja, tekst, ki ga je napisala postmoderna feministka in lezbijka Judith Butler, avtorica »teorije spola«.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
