Piše: Dr. Štefan Šumah
Demokracija je sistem, ki je v osnovi zgrajen na kompromisih, izmenjavah mnenj in argumentih. Prevladovala naj bi moč argumentov, ne argumenti moči. Ko enkrat prevlada politična korektnost, le-ta onemogoči, predvsem z zahtevo po avtocenzuri, izmenjavo mnenj in njihovo argumentacijo, posledično pa tudi sklepanje kompromisov. Ko nekdo noče slišati neprijetnih dejstev ali resnice, pa bi vseeno to moral slišati, in se proti temu brani z napadi in diskvalifikacijami, ne pa z argumenti, takrat kompromisi niso več mogoči. In če pa ima ta, ki noče slišati oziroma poslušati, moč (predvsem prek mainstream medijev), da onemogoči izmenjavo mnenj in argumentacijo s pomočjo politične korektnosti, to vodi v rušenje osnovnih načel demokracije.
Mojster politične korektnosti in novoreka je bil Lukacs, pisatelj in filozof ter v svojem času vodilni predstavnik neomarksistične teorije družbe, ki je imel velik vpliv na frankfurtsko marksistično šolo, s svojimi napadi na nasprotnike pa jim je pokazal učinkovit način njihovega prihodnjega delovanja.
Cel kup lukacsev ta čas v Sloveniji s svojim novorekom naravnost kaže, da so intelektualni stalinisti. Žal je med njimi tudi precej novinarjev, ki bi morali biti vsaj po definiciji nevtralni in se opredeljevati oziroma poročati samo o dejstvih. Tako pa si vzamejo vlogo razsodnika in v slogu frankfurtske marksistične šole že v osnovi z napadi zavračajo vse, kar ne ustreza njihovi predstavi, in v imenu politične korektnosti ter s pomočjo moderne levice pometajo pod preprogo dejstva, ki temeljijo na številkah. Naši lukacsi enaindvajsetega stoletja ne dopuščajo, da se razvije argumentirana debata.
Zadnji tak primer je napad Slavka Bobovnika na Bojana Požarja, ki v svojem tvitu novinarjem daje napotila, kaj je dovoljeno in kaj ne. Jasno navodilo, resnica je omejena! Česar naši nočejo slišati oziroma kar lahko škodi našim, ne pišite, ne bodite kot Požar! Napad in diskvalifikacija! Manjka samo še: nutrije so zakon! Seveda, Bobovnik je »marka«, pojem novinarstva, tudi med mnogimi novinarji mlajše generacije, njegova beseda ima še vedno veljavo in vpliv. In on to izkorišča v politične namene. Njegova markantna pojava in prepričljivost v TV Dnevniku se je marsikateremu gledalcu močno vtisnila v spomin, pa sploh ni bil novinar, ne spomnim se niti enega njegovega resnega avtorskega prispevka, čeprav imam res dober spomin. Bil je samo bralec s trotlbobna.
Se je Slavko Bobovnik ob koronakrizi kdaj oglasil v bran takratni vladi? Je dal kakšna pozitivna navodila novinarjem mlajše generacije, tako kot jih daje sedaj? Ni! Pomagal jo je sesuvati. Pa je prav tako delovala v kriznih razmerah. Kriza je kriza, pa naj gre za nalezljive bolezni ali pa za poplave. Z žrtvami vsi sočustvujemo v obeh primerih. Le vlada je različna in merila lukacsev so različna. Ko se je zaradi ukrepov sesuvala prejšnja vlada, je bilo to s strani lukacsev tipa Bobovnik dovoljeno, celo zaželeno. Sedaj pa zahtevajo politično korektnost! Ej, tako pač ne gre. Vatli morajo biti enaki za vse, brez politične korektnosti, čeprav enkrat boli ene, drugič druge.
In če za konec citiram Požarja, ki ga kot enega redkih raziskovalnih novinarjev v Sloveniji res cenim: »Preobrati trolov in podobnih na Twitterju: tisti, ki so med prejšnjo vlado sesuvali dobesedno vsak ukrep, povezan s covidom, danes vneto razlagajo, da je med nacionalnimi katastrofami treba stopiti skupaj in ne kritizirati vlade.«
