Piše: Petra Janša
Z dr. Matejem Avbljem smo se pogovarjali o tem, zakaj znana pravna aktivistka ni hotela sedeti z njim, kaj piše v škandaloznem poročilu Evropske komisije, kaj pomeni biti resnična civilna družba, pa tudi o tem, kam pluje pod Golobovo vladavino javna RTV in z njo celotna država.
DEMOKRACIJA: Dr. Avbelj, kaj je pravi vzrok za to, da ste tako razdražili in razjezili pravno aktivistko dr. Barbaro Rajgelj? V mislih imam namreč nedavno razpravo na temo pravne države in medijev, kjer je beseda tekla o nedavnem poročilu Evropske komisije o stanju pravne države v Sloveniji.
Avbelj: Če sem prav razumel iz posnetka, jo je zmotila beseda tovarišija. Te nisem uporabljal v pejorativnem smislu, ampak kot oznako za neko skupnost ljudi, ki jo vežejo isti interesi in isti cilji – kar ta skupnost ljudi je. Bil sem neprijetno presenečen, zlasti nad besedami gospe Rajgelj, da že vnaprej ni želela sedeti z menoj, saj se mi kaj takega še ni zgodilo. To malce spominja na čase segregacije in apartheida, kar me zelo skrbi. Zamislite si družbeno reakcijo, če bi jaz gospe a priori rekel, da ne želim z njo sedeti.
DEMOKRACIJA: Povejte mi, sva midva tudi lahko civilna družba?
Avbelj: Absolutno, če civilno družbo razumemo v smislu dobro delujoče demokracije. Civilna družba je namreč tisti svoboden prostor med posamezniki, ki se brigajo samo za zasebna življenja in politiko, ki ureja javne zadeve in ki se bori za oblast. Med tema dvema poloma – med politiko in nezainteresiranimi posamezniki za javne zadeve – obstaja ogromen prostor civilne družbe, ki mora biti karseda pluralen, vključujoč in neodvisen od države oziroma vsakokratne oblasti. In več ko imamo tega, bolj zdravo demokratično družbo imamo. Tisto, kar sem želel izpostaviti na tem dogodku, je, da v Sloveniji ni tako. V Sloveniji se civilna družba, kakor se je ta uveljavila v zadnjih treh desetletjih, razume izjemno ozko. Gre za določeno skupino oseb – zelo vplivnih, tudi dobro podprtih z državnim davkoplačevalskim denarjem – in vse te skupine si odkrito lastijo oblast odločanja o javnih zadevah pred izvoljeno politiko. Pomikamo se nekako iz predstavniške demokracije, iz tega, da ljudje na volitvah izvolijo poslance, v nekakšen korporativistični model demokracije, kjer o javnih zadevah odločajo posvečeni »civilnodružbeni« krogi. To pa ni tisto, kar smo zapisali v našo ustavo in gotovo ni tisti ideal, ki bi mu želeli slediti.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
