Piše: Jože Biščak
Bila je sreda, 18. avgusta 1993, ko je na brniškem letališču (danes Letališče Jožeta Pučnika) pristalo letalo Adrie Airways. Na njem je bil s ponarejenimi dokumenti in pod lažnim imenom Radenko Radojčić, nekdanji funkcionar vojaške protiobveščevalne službe JLA. Namen njegove prihoda je bil razkrit šele 20 let pozneje: načrtovanje medijskega umora in politične diskreditacije Janeza Janše.
Vrhunec poletja (julij, avgust) 1993 ima posebno mesto v zgodovini mlade države. Izkazalo se je, da so v demokrate preoblečeni komunisti in dediči politične policije Udbe (SDV) za obračun z ideološkimi in političnimi nasprotniki ter ohranitev svojih privilegijev pripravljeni najemati agente obveščevalne službe vojske (JLA), ki je dve leti prej napadla Slovenijo in kosila smrt. Dogajanje tistega poletja je pomembno tudi za razumevanje tega, kar se dogaja danes, ko levičarski jugonostalgiki omalovažujejo osamosvojitev in demonizirajo vse, kar ni v skladu z njihovo agendo. Zato si še enkrat osvežimo spomin na poletje 1993.
Kako se je začelo
Spomladi 1993 je izbruhnila afera Hit. Takrat se je prvič (na podlagi ustnih pričevanj in redkih dokumentov) pokazal obstoj vzporednega mehanizma globoke države. Ta je v nekdanjem totalitarnem režimu (tudi s pomočjo povsem kriminalnih dejavnosti, kot so tihotapljenje cigaret, preprodaja droge, pranje denarja) skrbel za ugodje komunistične elite. Delovanje se je s pomočjo »rdečih direktorjev« in nekdanjih udbovcev preneslo v samostojno Slovenijo, v novih razmerah je bila naloga vzporednega mehanizma poskrbeti, da se privilegiji elit ter njihovih krvnih in ideoloških dedičev ohranijo. Ko so Ivo Hvalica, Janez Janša in Marjan Podobnik dregnili v ta mehanizem, ki je vodil tako imenovane udbovske finance, so se prižgali vsi alarmi.
Afero Hit je levica skušala nevtralizirati z afero VIS (diskreditacija novonastale varnostno-informativne službe) in sfabricirano afero z orožjem, s katero so nosilce osamosvojitve in samostojne Slovenije obtoževali trgovine z orožjem. Toda v tistem času je le malokdo vedel, da so nasledniki nekdanjega režima želeli nadzor nad trgovino z orožjem, glavni pri tem pa je bil zadnji šef Centralnega komiteja ZKS in tedanji predsednik republike Milan Kučan.
Uvod v poletje 1993
Danes je znano, da se je za orožje, ki je bilo kasneje (poleti 1993) najdeno na mariborskem letališču, dogovarjal Milan Kučan. Kučana je namreč januarja 1992 obiskoval Hasan Čengić in mu prigovarjal, naj Slovenija da orožje Bosni in Hercegovini. Kučan za take pogovore ni imel nikakršnih pooblastil, Janša pa Čengića ni sprejel, ker slednji ni imel ustreznih pooblastil vlade BiH. Jasno je bilo, da je šlo za stare mednarodne povezave globoke države.
Hasan Čengić, eden od ustanoviteljev muslimanske stranke SDA, je namreč sedel v nadzornem svetu lažne sudanske humanitarne organizacije, prek katere je kasneje glavni organizator Dieter Hoffmann tovoril orožje v Maribor in od tam v BiH. Treba je vedeti, da je bila organizacija v Sudanu, za katero je delal Čengić, tesno povezana z Osamo bin Ladnom in Al Kaido. Imel je tudi odlične povezave v državah z revolucionarnimi režimi (tudi z Iranom), s katerimi je gospodarsko, vojaško in ideološko sodelovala tudi nekdanja komunistična partija. Da je Čengić pri zadevi z orožjem zaobšel uradne in pooblaščene slovenske ustanove in osebe, kaže, da je v vseh na novo nastalih državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije mimo uradnih institucij obstajal vzporedni mehanizem, ki je med seboj še vedno komuniciral in sodeloval.
Mariborsko orožje
Konec avgusta 1992 se je Hoffmann z direktorjem mariborskega letališča dogovoril, da bodo letala iz Sudana pristajala v Mariboru. V naslednjih mesecih je nato pristalo več letal, na katerih je bilo namesto humanitarne pomoči orožje. Zadnje je pristalo 22. oktobra 1992, nekaj dni kasneje je Miha Brejc, direktor Visa (VIS – Varnostna informativna služba), naročil delavcem uprave MNZ, naj se ne mešajo v »humanitarno« pomoč na mariborskem letališču. Koliko so posamezniki na MNZ in v Visu vedeli za orožje, ni znano, toda očitno se je vse dogajalo z vednostjo predsednika republike Milana Kučana in tudi takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška. Po do zdaj znanih podatkih vodstvo ministrstva za obrambo, ki ga je vodil Janša in ki je bilo edino formalnopravno pooblaščeno za orožje, o zadevi ni bilo obveščeno, kar znova dokazuje obstoj vzporednega mehanizma, ki deluje mimo demokratičnih institucij in pravne države.
Kakorkoli, v torek, 20. julija 1993, je ministrstvo za obrambo izvedelo za večjo količino orožja na mariborskem letališču, dan kasneje (21. julija 1993) je bilo z njenim posredovanjem tudi odkrito. Izkazalo se je, da so v trgovino z orožjem vpleteni uslužbenci Visa, medijski mainstream, čeprav je bilo to več kot očitno, Milana Kučana ni omenjal. Še več. Kučan je avgusta začel opravičevati vpletene v afero, napadel je ministrstvo za obrambo in Janeza Janšo, ki je na očitke v zvezi s tem odgovarjal, da bo treba vprašanja, kdo je trgoval z orožjem in kršil mednarodni embargo, pošiljati Kučanu. Janši spet začnejo groziti; podobno kot v začetku julija 1993, ko je vojaška varnostna služba dobila obvestilo, da skupina nekdanjih oficirjev JLA pripravlja atentat nanj.
Prihod Radojčića
Očitno je bila preprečitev nadaljnjih orožarskih poslov vzporednemu mehanizmu za globoko državo kaplja čez rob. Kdaj natančno je padla odločitev, da pomoč poiščejo pri sovražniku Slovenije, ni znano. Dejstvo je, da je 18. avgusta na ljubljansko letališče prišel Radenko Radojčić, nekdanji strokovnjak za propagando v protiobveščevalni službi JLA. V komunističnem režimu je delal kot arhivar CK ZK Hrvaške, kasneje je kot agent JLA sodeloval v operacijah Labrador in Opera, v katerih so načrtovali zrušitev hrvaškega demokratično izvoljenega vodstva. Po osamosvojitvi je odšel v Makedonijo in tam so ga očitno našli obveščevalci vzporednega mehanizma, ki so delali za Milana Kučana.
Na letališču v Ljubljani ga je tisto sredo pričakal vodja obveščevalnega oddelka MORS Tone Peinkiher. Pri nekdanji Udbi, zakrinkani v kriminalistično policijo, je bil tajni sodelavec pod imenom Taksist. Radojčića je nastanil v službenem stanovanju ministrstva na Rojčevi ulici v Ljubljani, v katerem je ostal do 15. marca 1994. Peinkiherju je izročil 120 mikrofilmov iz arhiva jugoslovanske vojaške varnostne službe (v nadaljevanju KOS). Peinkiher o bivanju Radojčića, stikih z njim in prejetih mikrofilmih ni obvestil svojih nadrejenih.
Akcija Ščuka
Peinkiher je nekaj dni kasneje Radojčiću povedal, da se srečuje z Milanom Kučanom in novinarji Mladine. Naročil mu je, naj pripravi načrt za odstranitev Janeza Janše. Radojčić je privolil, da sodeluje v akciji Ščuka in nastal je načrt, katerega uresničitev je v Sloveniji že skoraj tri desetletja znana kot afera Depala vas (1994). Toda še pred temi dogodki, ki so bili pretveza za razrešitev Janše, je Radojčić odšel iz Slovenije, se predal hrvaškim oblastem in se izpovedal. Preiskovalcem je dejal: »Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološko-propagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira. Kučan ima vpliv v vseh strukturah stare nomenklature in v starih kadrih nove nomenklature oblasti v Sloveniji, še posebej med starimi kadri SDV, direktorji velikih bank, velikih gospodarskih organizacij v Sloveniji in v finančnih strukturah.«
Zapisnik hrvaških oblasti, ki so za pričanje in informacije o mreži agentov JLA Radojčiću ponudile milo kazen in mirno življenje na Hrvaškem, je dolg kar 250 strani, javnost je zanj izvedela šele 20 let pozneje, v dopolnjeni izdaji Okopov (Okopi II) Janeza Janše. V knjigi je objavljenih več dokumentov. Med njimi tudi rokopis takratnega šefa kriminalistov Mitje Klavore, ki je pravzaprav načrt državnega udara (da pripravljajo državni udar so kasneje očitali podpornikom Janše). Klavora je natančno opisal, kako bi policija zasedla določene državne objekte, RTVS in mejo ter vzpostavila izredno stanje, kar bi odobrila predsednik vlade Janez Drnovšek in predsednik republike Milan Kučan. Jasno je zapisano, da so o akcijah sproti obveščali Drnovška, da pa je bil glavni šef in načrtovalec operacije Milan Kučan, s katerim so se operativci ves čas srečevali. Dokumenti brez kančka dvoma potrjujejo, da je šlo za politični in ideološki obračun, za obrambo privilegijev komunističnih elit, za kar so zlorabili policijo.
Slovenska vojska
Poleg vtikanja v udbovske finance in njihovega razkrivanja globoki državi in njenemu šefu Milanu Kučanu ni bilo pogodu, v katero smer gre Slovenska vojska. Takratni obrabni minister Janez Janša je želel sodobno vojsko (nov zakon o obrambi), ki bo kompatibilna z zvezo Nato. Ta prizadevanja so opazili zahodni zavezniki in takratni ameriški predsednik Bill Clinton je januarja 1994 med obiskom v Pragi na neuradni del srečanja s predstavniki višegrajske skupine držav povabil tudi Kučana. Na tem neformalnem srečanju so se pogovarjali predvsem o varnostnih razmerah in povabilu v zvezo Nato. Kučan je povabilo ignoriral, ta ignoranca je mlado državo drago stala: Slovenija ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil. Slovenija je nato v Nato vstopila leta 2004, ko Milan Kučan ni bil več predsednik države.
Tri mesece po tistem, ko Kučan ni odšel v Prago, je v Sloveniji prišlo do afere Depala vas. Nekateri pravijo, da se je Drnovšek, ki je bil ves čas obveščen o akciji Ščuka, šele takrat zavedel, da v Depali vasi vojaški specialci niso ustavili navadnega civilista Milana Smolnikarja, ampak specialnega sodelavca kriminalistične službe in ponarejevalca dokumentov. Čeprav je bilo jasno, da gre za politični obračun, je konec marca Drnovšek vseeno predlagal razrešitev obrambnega ministra. Kasneje je dejal nekako takole: »Če ne bi razrešil Janše, bi oni razrešili mene.« Aprila 1994 je zahteval ustanovitev posebne komisije, ki je potrdila, da je šlo za načrtno pripravljeno akcijo z namenom odstavitve Janše, v kateri je sodeloval tudi predsednik Kučan, vendar pravo poročilo ni nikoli prišlo do Drnovška.
Demonizacija Janše
Vrhunec poletja 1993 (julij, avgust) je pomemben za razumevanje tega, kar se dogaja danes. Ker globoki državi z afero Depala vas in s sfabriciranimi zgodbami o trgovini z orožjem ni uspelo medijsko in politično uničiti Janše, ki je kasneje samo pridobival priljubljenost in celo zmagal na volitvah (2004), si je globoka država izmislila afero Patria.
In tako vse do danes. Predsednika SDS z veliko pomočjo medijskega mainstreama ves čas demonizirajo in diskreditirajo. To je posledica tega, ker samostojna Slovenija ni nikoli naredila odločnega preloma s totalitarno preteklostjo, saj so (in še) komunistični zločinci ves čas svobodno hodijo po slovenski zemlji. Nikomur se ni skrivil las na glavi, zato so se oni in njihovi dediči počutili močne in nedotakljive. Samo Zorana Jankovića je treba pogledati in bo vsakomur jasno. Župan Ljubljane je celo priznal, da ni bil (niti nikoli ne bo) obsojen, ker je glasen nasprotnik Janše.
Časovni okvir poletja 1993
- julij 1993
Milan Smolnikar (nekdanji specialec MNZ) domnevno zapusti službo na ministrstvu za obrambo, varnostna služba ministrstva za obrambo (Vomo) pa dobi informacijo, da skupina nekdanjih oficirjev JLA pripravlja atentat na Janšo.
- julij 1993
Ministrstvo za obrambo odgovori na poslanska vprašanja v zvezi z orožjem.
- julij 1993
Ministrstvo za obrambo izve za veliko količino orožja na mariborskem letališču.
- julij 1993
Na mariborskem letališču je odkrito orožje, vpleteni pa so uslužbenci Visa oziroma Sove. Čez nekaj mesecev se bo izkazalo, da sled o védenju za mariborsko orožje, ki naj bi bilo namenjeno BiH, vodi do predsednika Milana Kučana.
- avgust 1993
V Ljubljano pride nekdanji agent Kontraobveščevalne službe (KOS) nekdanje JLA Radenko Radojčić. Sreča se z Mustafo Čandićem in Tonetom Peinkiherjem. Njegova vloga je razkrita šele 20 let kasneje.
- avgust 1993
Kučan začne opravičevati vpletene v afero z mariborskim orožjem ter napade Mors in Janeza Janšo.
- avgust 1993
Mors odgovori Milanu Kučanu, češ da bo treba vprašanja, kdo je kršil mednarodni embargo, pošiljati Kučanu. Na udaru se znajde obrambni tolar.
Sredi septembra 1993
Peinkiher Radojčiću pove, da se srečuje z Milanom Kučanom in novinarji Mladine, ter mu naroči, naj pripravi načrt za odstranitev ministra za obrambo Janeza Janše. Radojčić privoli in nastane načrt (akcija Ščuka), katerega uresničitev je v Sloveniji že skoraj 30 let znana kot afera Depala vas.
