Piše: Aleksander Rant
Slovenija se je pod novo vlado Roberta Goloba znašla v neverjetnem paradoksu. Na eni strani smo pričakovali uspešnega podjetnika, poznavalca energetskega sektorja, liberalca, ki bo res gledal samo naprej. Na drugi smo vedeli, da je človek uspel v državnem podjetju, kar ni nek neverjeten podvig. A tega kar smo dobili ni pričakoval nihče. Dobili smo rdečega carja, človeka, ki zagovarja že desetletja dokazano zgrešene ideologije in ki se pred slovensko javnostjo obnaša kot od boga poslani vladar, s svojo ljubico po roko. Dobili smo narcisoidnega kaviar socialista, ki je leta in leta živel na stroške davkoplačevalcev in prejemal nezakonito visoko plačo.
Ta oseba, Robert Golob, je nato sogovornika našla v najbolj radikalni stranki, ki jo lahko ponudi slovenski politični sistem, stranki Levica. Stranki, ki po vseh zakonih ne bi smela obstajati, saj v programu rušijo temelje ustavne ureditve. Gre za stranko, ki ne priznava zasebne lastnine, svobodne podjetniške pobude, demokratičnih norm zavor in ravnovesij. Gre za nedemokratično stranko, katere edini cilj je zrušiti veljavne družbene norme zato, da bi sami postali bogovi na zemlji. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo rodila poroka iz pekla med to stranko in vladajočim avtokratom. Zgodilo se je hitro, edini uspehi, ki jih je ta vlada imela, pa so bili ideološko naravnani na program stranke Levica.
Ena prvih potez je bila ukinitev Urada za demografijo. Levica želi uvažati ljudi iz tretjega sveta in zamenjati avtohtono prebivalstvo. Rojstva in močne družine so nevarnost njeni oblasti. Potrebujejo ilegalne migrante, ki bodo zaradi socialnih priboljškov volili za njih. Nato so ukinili Urad za referenčne cene v zdravstvu. Levi blok namreč za svoje delovanje in plačevanje svoje vojske podpornikov potrebuje ogromne vsote denarja. S korupcijo v zdravstveni blagajni je ta denar zagotovljen. Nato so ukinili davčno reformo, ki bi državljanom omogočila, da obdržijo eno plačo na leto več v svojih žepih. Nedopustno za levičarje, kajti denar je njihov in oni ga bodo razporejali po njihovih potrebah. Njim denar davkoplačevalcev namreč pripada in potrebno je bilo ta denar ljudem vzeti, saj bi ga, po besedah premierja, zapravljali za neumnosti. Nato so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve, saj ima leva stran politike svojo politično podstat v krvavi revoluciji, ne v osamosvojitvi. Kipe klavca Tita so vrnili iz muzeja, kamor spadajo, v protokolarne objekte demokratične države. Na koncu so še ukinili Dan spomina na žrtve komunizma, saj je komunizem svetla luč njihove politične biti in vsi, ki imajo kaj za povedati proti tej ideologiji so izdajalci, fašitsti ali nacisti. Ukinili so tudi zakonsko zvezo moža in žene in zagotovili posvajanje otrok v zveze z odklonskimi spolnimi praksami, ki jih je psihiatrična stroka opredelila kot hude motnje.
Robert Golob je vse to podpiral in še podpira. Zakaj? Ker se mu dozdeva, da so prizadevanja opozicije, ki tem norim idejam Levice nasprotuje, usmerjena direktno v njega. In njega se ne sme kritizirati. Drugi razlog je, da mu nore ideje Levice pridejo prav za preusmerjanje pozornosti. Vlada preusmeri sredstva z dolgotrajne oskrbe na integracijo migrantov. In hrati ukine Muzej osamosvojitve. Seveda preusmeritev sredstev opazi redkokdo. Vlada nameni 40 milijonov evrov nevladnikom in hkrati vrne kip klavca Tita na Brdo. Preusmeritev denarja opazi redkokdo. Vlada sprejme zakon, ki bo omogočal velike zaslužke Golobu in z njim povezanim osebam pri alternativnih virih elektrike. V istem času odstavijo ministra za zdravje. To, da so si vladajoči napisali zakon, ki jim bo pomagal dobro zaslužiti opazi redkokdo.
A večji problem leži drugje. Ljudje imajo vsega dovolj. Demokrati imajo dovolj totalitarnih popadkov, kmetje dovolj novih obremenitev, upokojenci dovolj mizernih pokojnin, vsi dovolj naraščajočih cen hrane in energentov. S potezami, ki so v moderni dobi nezdružljive s parlamentarno demokracijo, se kuri sovraštvo do drugače mislečih, del državljanov se spet postavlja v podrejen položaj. Spet se ljudi deli na prvo in drugorazredne. Na zaslužne in sovražnike tako ienovanega ljudstva. Nevladne organizacije prežijo na vsako izrečeno besedo opozicije, medtem ko sami proizvedejo največ govora, ki bi bil lahko označen za sovražnega. Velike spremembe v zgodovini so se vedno dogajale v času kriz in ta vlada je v krizi vrednot, krizi vodenja in krizi vladanja. Namesto, da bi mirili strasti jih namenoma podpihujejo. Čas je, da se vladajoči zresnijo, iz svoje srede izločijo ljudi in stranke, ki jim je klanje naroda politična podstat in naredijo vsaj nekaj dobrega za državljane, ki so jim zaupali mandat. Čas je, da prenehajo z revolucijo in ustavijo konje sovraštva, delitev in poniževanja ljudi, preden bo prepozno.
