Piše: Gašper Blažič, M. B.
V prejšnji številki smo pisali o dogajanju v osemdesetih letih, ki je pripravljalo teren prehodu v večstrankarski in tržno-kapitalistični sistem, pa tudi pohod Slovenije na samostojno pot. Seveda je bilo veliko vprašanj glede tega, do kakšne mere naj Slovenija postane samostojna država: ali povsem samostojna, ali kot država v sklopu zveze neodvisnih držav ali pa bi se Jugoslavija preoblikovala v konfederacijo oz. asimetrično federacijo.
Slovenska skupščina je izide plebiscita slovesno razglasila tri dni po plebiscitu, 26. decembra 1990. To je pomenilo, da je bil 26. junij 1991 po zakonu skrajni rok za razglasitev samostojnosti. Vendar bi bila to samo operetna osamosvojitev in plehka predstava za javnost, če ne bi Slovenija pred tem sprejela ustreznih zakonskih aktov (dopolnil k republiški ustavi iz leta 1974, Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona za njeno izvedbo in Deklaracije o neodvisnosti), v skladu s tem pa prevzela efektivno oblast na področjih, ki so pripadala federaciji (denimo carine). Demosovo vlado je tako čakalo izjemno naporno obdobje tudi zato, ker je operativnost vlade na neki točki zastala in je tako prišlo do znamenitega sestanka na Brdu pri Kranju, kjer je notranjemu ministru Igorju Bavčarju pripadla funkcija glavnega operativca vlade v pripravi na osamosvojitev. Vmes je prišlo tudi do zamenjave nekaterih ministrov v povezavi z obiskom ekonomista Jeffreyja Sachsa in njegovega pomočnika Davida Liptona za svetovanje pri privatizaciji.
Ko Marković postane lutka
Že konec decembra 1990 in s tem konec plebiscitnega leta je bil razburljiv. Miloševićev vdor v zvezno blagajno in odtujitev sredstev iz primarne emisije je sprožilo veliko ogorčenja, kar je potrjevalo znano tezo, da so na Balkanu zakoni zato, da se kršijo, in da ima gospodarski kriminal, kot se je denimo izkazal v primeru Agrokomerca, v Jugoslaviji domovinsko pravico – kar je seveda rušilo prizadevanja zveznega premierja Anteja Markovića, ki mu je v letu 1990 z uvedbo novega denominiranega dinarja (izenačenega z avstrijskim šilingom v razmerju 7 dinarjev za eno nemško marko) uspelo za kratek čas obrzdati inflacijo. Z začetkom leta 1991 pa je postalo jasno, da je Marković le še politično truplo (le da si je mednarodna politika še vedno delala iluzije, da on lahko reši Jugoslavijo, medtem pa so bila poročila obveščevalnih služb zgovornejša). Njegova kariera je bila dejansko odvisna samo od JLA, zato je ob poprejšnji liberalizaciji gospodarstva (kar je tudi omogočilo nastanek prvih tajkunov) začel dvigovati plače oficirjem, v odnosu do Slovenije pa je postajal čedalje bolj popadljiv.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
