Piše: dr. Stanislav Južnič, raziskovalec na Univerzi Oklahoma, ZDA
Afganistanski Zaratustrovi potomci so predvidljivo neosvojljivi, potem ko je Aleksander Veliki pripomnil, da je v njihove hribe lahko vstopiti, a težko priti ven (v enem kosu): podobno se je Bismarck dve tisočletji kasneje izognil svojim vojaškim posegom v Bosni.
Vojna je globalno segrevanje s tistimi nenehnimi bombardiranji, ki so uničila bližnjevzhodno kmetijstvo. Genocidno uničenje Jazidov s strani sunitskega ISIS je ponovilo Srborito uničenje sunitov v Srebrenici, ki sta ga omogočila general R. Mladić in nizozemski polkovnik Thomas Karremans (*1948) skoraj dve desetletji prej, 13. 7. 1995. Thomas je le ponovil pol stoletja starejšo tragedijo Vetrinja: tam so krvoločni balkanski vojaki prestrašili britanskega feldmaršala Harolda Alexandra (1891–1969). Obe genocidni posledici sta bili precej različni: Aleksander je postal tuniški grof, medtem ko je moral njegov enako kriv prestrašeni prijatelj Karremans pobegniti v Španijo.
Cinčna ironija zgodovine
Poboji muslimanov v Srebrenici in v Račku na Kosovu (15. 1. 1999) so bili le malo prezgodnji: poltretje leto po Račku septembra 2001 bi Busheva vojna proti terorizmu lahko iz Miloševića in Mladića naredila protiterorista. Z Bushem v sedlu namesto Clintona morda ne bi bombardirali Beograda, temveč raje Bagdad. Srebreniški pogrom je povzročil skoraj polovico manj orožja v zasebni lasti od števila Srboritih ali Črnogorcev, medtem ko je pri nas v ZDA več pušk v civilni lasti kot ljudi: od tod žrtve taistega orožja, pomorjene na OŠ Vladislav Ribnikar in v Mladenovcu maja letos. Srebrenica povsod: po teh pobojih je Branko Ružić (*1975) odstopil kot srbski minister za šolstvo od leta 2020: ta član Socialistične partije Srboritih, nekdanji vernik Slobodana Miloševića, je krivdo pripisal internetnim vojnim videoigram. Ni omenil posledic genocida v Srebrenici ali potrebe po zaposlitvi bolje plačanih učiteljev in šolskih psihologov namesto varstva policistov. Ružić in njegov šef A. Vučić sta obsodila Resolucijo o prepovedi zanikanja genocida v Srebrenici, ki so jo poslanci črnogorskega parlamenta sprejeli 17. 6. 2021: ob tem sta pozdravila Miloševićevega hvalivca, na pol slovenskega nobelovca Petra Handkeja (*1942).
Vse vojne so bančne vojne
Kosovske bitke se bijejo zaradi rudnika Trepča (Trepçës), tako kot so rudniki Donbasa in krimska mornarica kljub Monsantovemu černozemu najboljši ukrajinski zaklad: morilski nacionalizem pohlepni bankirji samo zlorabljajo.
Glavni rudarski sedež Trepče je 9 km severovzhodno od Mitrovice na južnem pobočju Kopaonika: nekoč največji evropski rudnik svinca, zlata, srebra in cinka za sodobne akumulatorje. Srbski rudnik Trepča Sever je edini preostali delujoči del nekoč ogromnega, a onesnažujočega rudnika v občini Zvečan (Zveçani) v okrožju Mitrovice. Na nekdanji jugoslovanski dan mladosti letos je Ilir Peci iz konservativne nacionalistične PDK prisegel kot župan Zvečana, potem ko je premagal svojo Srborito protikandidatko na spornih volitvah po glasovanju manj kot 3,5 odstotka volilnih upravičencev. Torej je rudnik spet albanski desetletja po gladovni stavki kosovskih rudarjev Trepče 20. 2. 1989. Lačni so nasprotovali Miloševićevi ukinitvi avtonomije Pokrajine Kosovo in na mah poželi široko podporo Slovenije in Hrvaške. V naslednjem desetletju so Miloševićevi oboževalci zvečine razlastili Albance, danes pa se je ta trend obrnil s Trepčo kot največjim adutom. Zato so 30. 5. 2023 besno napadli novega župana Ilira, da ne bi pohopsal Trepče. Ranili so desetine italijanskih in madžarskih vojakov KFOR: Orbánova Madžarska je najboljša sosednja prijateljica Vučića, a NATO ima svoje cilje.
Trepča ostaja jabolko spora: brez drugega, ki bi ga lahko pobili, so se začeli potomci storilcev genocida v Srebrenici pobijati med seboj. Nihče ne mara muslimanskih manjšin, potem ko so njihovi podporniki bolj švoh, ker ni islamske velesile po propadu Osmanov pred več kot stoletjem.
Seveda ne Srboriti ne Albanci nimajo dovolj pod palcem, da bi obnovili delovanje rudnika Trepča po sodobnih okoljevarstvenih načelih: gre bolj za to, katera obeh vlad bo dobiček omogočila zamejskim vlagateljem. Obe strani imata svoje ase v rokavu: vojne so pač vojne bankirjev. Kljub velikanskemu nad 300 m visokemu dimniku pa je ekologija nujna, saj bo Mitrovica sicer znova onesnaženo polna bolezni.
Prekanjeni Kurti je zvito ugriznil v jabolko spora Trepče: celo malce teče pred rudo. Moja domovina ZDA tako grozi s sankcijami zavoljo albanskih županov v severnih občinah s Srborito večino. Še posebno EU si ne želi pretepa na Kosovu ali v ožji Srbiji, ki že stoletja gosti domala prav toliko Albancev, kot je Srboritih na Kosovu. Ukrajinska zgaga namreč še ni končana: dveh rahlo sorodnih ravsanj tako blizu drugega drugemu pa nihče ne mara. Karte so razdeljene: Kitajcem smo Američani zbombardirali ambasado med hajko za Miloševičem leta 1999, ko je bil Xi še guverner obmorske pokrajine Fujian: seveda je zameril in ne podpira samostojnega Kosova. Celo Španci ga ne, saj se jim zdi, da bi jim tak scenarij lahko odcepil Katalonce, ki so od nekdaj najbogatejši del madridske oblasti, kar jih je svoj čas gnalo v usoden boj proti Franku.
Znanje žanje
Srborita politika do Albancev je bila od vekomaj napačna: malce so jim zamerili, da niso ročno podprli bega Srboritih vojakov skozi Albanijo med 1. svetovno vojno, potem ko so Obrenovići zdesetkali Albance leta 1877/78. Predvsem pa spore podžigajo kosovske narodne pesmi, kjer je Lazarjev zet Vuk Brankovič kot gospodar Zvečeva, Prištine in Skopja izdajalec, turški vazal kraljevič Marko pa junak. Vzrok je enostaven: bogataši so najeli najboljše guslarje, da so peli v njihovo slavo. Vuk je očitno premalo navrgel v ta namen in končal v turški ječi.
Skozi te pesmi se šolarji naučijo, da Albanci pravzaprav niso ljudje. Posledica je bila Miloševićev »ne čujem dobro!« za pomanjkanje albanskih šol na Kosovu. Lokalna znanost zato nazaduje: ali je izšolanih domačih inženirjev sploh dovolj za vodenje obnovljene Trepče? Pogajanja so težavna zavoljo obojestranskega rasizma: Kurtija je seveda strah, da bi uradna zveza Srboritih občin pomenila novo Dodikovo republiko, kjer bi bili povsod smerokazi za Beograd, nikjer pa za Sarajevo ali Prištino.
Dodik in Kurti sta oba socialdemokrata: zavoljo nacionalizma pa sta daleč vsaksebi. Pravoslavje in islam pač ne pašeta skupaj, tudi če so njuni potomci neverni: tako na grški strani ni prav nobenega zapisa, da se bližaš albanski meji, velikanska albanska predmestja Aten pa so z grško samostojnostjo šla po zlu.
C0 kot Trepča Zveze tujih občin v Sloveniji
Ker Vučiću ne uspe ustanoviti Skupnosti občin s Srborito večino na Kosovu, se je to v Sloveniji posrečilo podšefu Pozitivnih, Vrabcu od Gazde. Tu ne gre za tujerodno večino: vendar uzurpirana oblast zlahka tepta slovenske zakone, ko gradi sežigalni Stožčasti C0. Vučićev sovražnik je nekdanji Miloševićev zapornik, diplomirani prištinski računalničar Kurti, poročen z norveško raziskovalko boja proti terorizmu z londonskim doktoratom. Njegova Vetëvendosje zganja samoodločbo za levičarski populizem nacionalistične unije z Albanijo, ki bi bila velik trn v peti vseh sosedov: na jugu ožje Srbije predvsem v Preševski dolini je domala prav toliko muslimanskih Albancev, kot je Srboritih na Kosovu. Glavni dobitnik kosovskih nemirov je mamilarska mafija s svojimi vejami vse do Slovenskega Primi Noža.
V Sloveniji Vrabčev Gazda komandira nekaj več pravoslavcev, kot jih je na Kosovu. Tako imamo na sončni strani Alp Skupnost občin z uvoženimi župani, ki se je Kurti na vse kriplje brani. Ker Slovenija nima Trepče, so se spravili na Stožice, Fondovke, C0 in sežigalnico. Pri Fondovkah s Plečnikovim štadionom vred so že pogoreli. Vse kaže na domino efekt.
C0 je Kosovo polje
Za čisto vodo kmet orje
Kotlinska sežigalnica rje
Smradu za malo morje
Tujcu gre na bolje
Domačina grdo kolje
Pili bomo Gnojnico
Dihali Sežigalnico
Pritepenec kroji pravico
Za Macesnovo gorico
Šunta Vrabca ptico
Zmerja predsednico
Gavrilo Princip čaka za vogalom
Pripravlja svetu nov slalom
(Tribuna je bila prvotno objavljena v tiskani Demokraciji, 22. junija 2023.)
