Piše: Andrej Sekulović
Nedavno nas je pretreslo brutalno posilstvo in umor poljskega dekleta v Grčiji, ki so ga zakrivili migranti. Pred tem se je neki sirski migrant v Franciji z nožem spravil na triletne otroke.
Gre za dva odmevnejša primera migrantskega nasilja, o manjših incidentih pa velikokrat sploh ne poročajo več. Tako je na primer v Nemčiji sredi belega dne neki Iračan pred kratkim na avtobusni postaji v mestecu Lienzingen z nožem napadel žensko, ki naj bi jo od prej poznal, in jo pustil ležati v mlaki krvi. Omenjeni primer in primer v Franciji kažeta, da se nasilje migrantov širi tudi na podeželje in v manjša mesta. Tedenski pregled mednarodnih spletnih novičarskih portalov, ki niso podrejeni politični korektnosti, pa bo vsakomur, razen najhujšim primerkom levičarskega etnomazohizma, dal vedeti, da ne gre za posamezne incidente motenih posameznikov, temveč za trend, ki je sorazmeren s stopnjevanjem množičnih migracij, zakonitih in nezakonitih. Kljub temu je Evropa še vedno ujeta v kleščah liberalne miselnosti, ki je kot dolga in naporna bolezen oslabila njeno prebivalstvo. Bo preživela to, čemur je francoski avtor Guillaume Faye rekel »duševni aids«? Ali pa bo nekoč mogočna rasa, ki je zaslužna za večino največjih dosežkov človeštva, enkrat za vselej potonila v nenehnih poplavah tujih množic? Se bo Evropejec spomnil, kdo je, preden bo prepozno? Bo zmožen otresti se miselnih verig politične korektnosti, nihilizma in apatije, ki mu preprečujejo, da se, prerojen, znova postavi po robu tujim hordam, kot se je nekoč postavil pri Poitiersu, pri Sisku ali na Kulikovem polju? Sama rešitev se skriva v nas samih, v naši zmožnosti, da znova sprevidimo, kdo smo, da se vrnemo k vrednotam, ki so starodavne, vendar ne tudi zastarele, saj počivajo na večnih naravnih zakonitostih, ter k našim avtentičnim tradicijam, iz katerih so se razvile naše kulture in na katerih počiva moč naših ljudstev in naše civilizacije.
Prej ko se bo Evropa prebudila in se zavedela svoje moči, manj katastrofalne bodo posledice zgrešene politike naših lažnih elit in vladarjev, ki jim ni mar ljudstva, ki mu vladajo. Vse, kar moramo storiti, je, da odpremo oči in se znova spomnimo, kdo smo.
