Piše: prim. Janez Remškar, dr.med.
Kot član Demosa v prvi demokratično izvoljeni skupščini Republike Slovenije leta 1990 in veteran vojne za Slovenijo sem si dovolil napisati kratek komentar k letošnji proslavi in nastopu predsednice Slovenije ge. dr. Nataše Pirc Musar.
Zgodilo se je prvič. Sprva sem sprejel, tako kot vedno do sedaj, vabilo protokola na proslavo ob dnevu državnosti. Ob vesteh, kaj bo osrednja vsebina proslave in da bo na njej nastopil tudi g. Pešut, se proslave prvič nisem udeležil.
Res je, da gre za proslavo v čast državi, ki sem jo tudi sam ustvarjal, kot delegat Demosa v Republiški skupščini in zdravnik, mobiliziran kot član štaba za CZ občine Kranj. V Skupščini sem na sejah, odborih, doživljal pomisleke in nasprotovanja že samo razmišljanju o samostojni Sloveniji. Kot zdravnik, v vojni, ki je ni bilo, kot je s posmehom izjavil dosedanji in spet postavljeni “depolitizirani” svetnik g. Sašo Hribar, sem imel velike težave. Ves sanitetni material smo imeli v vojašnici v Kranju. Ob resni vojni, ki smo jo imeli na Brniku, Jezerskem, ki je ni bilo, kot pravi g Hribar, dosedanji in tudi novi, povsem depolitizirani svetni, g. Hribar, smo bili v resnih težavah. S pomočjo prijateljev iz Avstrije, Celovca in Železne kaplje ter župana g. Vitomirja Grosa smo se v izjemno kratkem času oskrbeli z izvrstnim materialom za enkratno, urgentno, uporabo.
Če se vrnem k proslavi je bilo iz predhodnih najav o vsebini proslave jasno, da tema proslave ne bo namenjena naporom politike, policije in teritorialne obrambe, torej domoljubom moje domovine, pač pa odnosu med naravo in državo. Ne želim podcenjevati te teme, ker smo do narave še vedno brezbrižni. Škoda bi bilo, da bi to našo naravo uničili. Ne zaradi tega! Pač pa, ker je tako proslavo, po mojem mnenju, treba nameniti izključno dogodku, ki je enkraten v zgodovini malega naroda. Enkraten glede na našo zgodovino, prizadevanja naših kulturnikov v preteklosti in enkraten v enotnosti ljudi na plebiscitu. Poudarjam enotnost in zahtevo ljudi na plebiscitu za samostojno Slovenijo. Ob tem, ko leva politika te namere Demosa do plebiscita ni podpirala. Enkratno je bilo tudi dejstvo, da je bilo vodstvo Demosa s svojimi delegati sposobno prevzeti odgovornost in realizirati pot v samostojnost. Levi politični pol se je tej ideji, tudi s figo v žepu, pridružil šele po plebiscitu. A se očitno snovalci proslave, na čelu z odgovornimi v vladi, tega ne zavedajo oziroma bolje rečeno – to več kot očitno podcenjujejo! Ob tem je zanimivo, da isti ljudje, levo opredeljeni, proslavljajo tragedijo v Dražgošah, ki so jo povzročili revolucionarji. To smo proslavljali 45 let, s tem še kar nadaljujejo. Torej za te ljudi je nek dogodek, ki je pomenil nepotrebno smrt 48 ljudi, zaradi navidezne promocije upora okupatorju, v resnici namenjen revoluciji, treba še kar naprej proslavljati vsako leto. Svojo resnico, pokvarjeno politiko, na škodo domačinov iz Dražgoš, prodajajo še kar naprej. Z vsebinsko proslavo, namenjeno nastanku lastne države, pa so kar prekinili. Očitno je to za nekoga čas, na katerega je treba čim prej pozabiti. Temu govori v prid tudi ukinitev muzeja o samostojni Sloveniji. Razumem. V tem muzeju se bi, prepričan sem, da se tudi bodo, izjasnila dejstva, kdo je bil od vsega začetka za svojo državo in kdo ne. Pišem kot delegat Demosa 1990-1992.
Kot drugo je zame bil nesprejemljiv napovedan nastop g. Pešuta na tej proslavi. Pred leti je bil skrajno nespodoben na Prešernovi proslavi. Njegov posmeh vernim je bil skozi tekst, ne glede na avtorja, skrajno žaljiv in povsem neprimeren na kulturni prireditvi. Če je to bil njegov namen, je to bil višek razdvajanja vernih in nevernih. Še huje pa je, če se tega ni zavedal, a v to dvomim. Lahko bi zapisal tudi tako, kot je na proslavi rekla predsednica dr. Pirčeva, da je odražal nestrpnost do verujočih!
In še k predsednici Slovenije, a ne vseh Slovenk in Slovencev, vprašanje če tudi vseh državljanov. Nastop je bil tak, kakšnega so jo naučili še kot študentko prava, na RTV SLO. Že večkrat sem zapisal, da je to bila, v času komunizma, polvojaška inštitucija in temu primerno so bili usposobljeni in usmerjani tudi novinarji. Prodajali so resnico, edino resnico. Pomisleki, dvomi niso bili dovoljeni. Imeli smo tudi 133. člen kazenske zakonodaje. Beseda je bila pribita in konec. Oprostite, ga predsednica, ampak živimo v drugih časih, čeprav prevečkrat povsem zmedenih, vsaj tako to stanje sedaj ocenjujem sam.
In sedaj samo nekaj komentarjev. Omenila je, da govoriti slovensko skozi stoletja ni bilo samoumevno. Res je. A samoumevno ni bilo niti v času komunistične Jugoslavije. Spomnimo se enotnih jeder dr. Stipeta Šuvarja.
Omenila je okolje, ki nam v preteklosti ni bilo naklonjeno. Citiram: “To je zgodovina, preko katere zremo v prihodnost.” Od kdaj, ga. predsednica, saj stalno slišimo, da glejmo le naprej. To še posebej polagamo v misli mladih.
Nadaljevala je: “O zgodovinskih dogodkih se pogovarjajo številni. Če se pogovarjajo zgodovinarji, je to dobro, običajno. Zgodovinarji potrebujejo čas, da opišejo dogodke in jih osmislijo. Pri tem ne potrebujejo vmešavanja politikov,” je konec citata. Ja res je, da je potreben čas in komunistični revoluciji naklonjeni zgodovinarji so ta čas že imeli. Drugi zgodovinarji, po letu 1990, ki so se lotili obdelave pred letom 1990 nedostopnih dokumentov, stvari, tako med kot tudi po vojni prikazujejo drugače. Ampak za “staro revolucionarno gardo” je to potvarjanje zgodovine. Ob vsem tem je povsem jasno, ga. dr. Pirc Musarjeva, muzej slovenske osamosvojitve potrebujemo. S tem v zvezi, z odnosom do preteklosti, je omenila g. Nelsona Mandelo, ki je preprečil maščevanje temnopoltih, za krivice in zločine belcev. Res je, vendar belci so v Južnoafriški republiki priznali, bili so prisiljeni priznati, svojo rasistično politiko do temnopoltih. Kaj smo pa priznali pri nas? Kdo je že pri nas vodil izključevalno politiko?
Nadaljevala je: “Izvensodni poboji so ne samo grobo kršenje prava, biti morajo in so predmet jasne obsodbe in spomina na tragično obdobje slovenske zgodovine.” Ob tem je omenila, upravičeno, v skrajno negativnem smislu, tako fašizem kot nacizem, na komunizem pa je pozabila. Dajte no, ga. predsednica, ali se to spodobi za predsednico vseh Slovenk in Slovencev?
Toliko. Naj bo dovolj, čeprav je bilo še veliko “poduka” neukim Slovenkam in Slovencem.
Prim. Janez Remškar, dr.med.
V Ljubljani, 25.6.2023
