Piše: Frančiška Buttolo
Sinoči (22.6.2023) sem poslušala intervju z gospodom Lojzetom Peterletom na Nova24tv, ki ga je vodil gospod Aleksander Rant, glavni urednik imenovane televizije.
Ko je bil govor o tem, kakšno mesto bo imela slovenska osamosvojitev v naši prihodnji zgodovini, zlasti v zgodovinskih učbenikih, je gospod Peterle, razočaran, priznal žalostno resnico o pogledih – še za Jugoslavijo navdušenih – prebivalcev Slovenije. Ti vidijo v slovenski komunistični partiji in njeni politiki najmočnejšo gonilno silo vsega pozitivnega in naprednega, kar smo Slovenci dosegli v 20. stoletju. Po ustanovitvi Komunistične partije Slovenije (KPS) na Čebinah (1937), po ustanovitvi Osvobodilne fronte (OF, prvotno protiimperialistične fronte, v paktu Hitler- Stalin) v Ljubljani (1941) in po osamosvojitvi Slovenije (1991, zaradi Kučanove vrhunske, predvsem pa miroljubne diplomacije) se je pokazalo, kako uspešno so v 20. stoletju slovenski komunisti vodili Slovenijo.
Iz čiste vljudnosti pa gospod Peterle ni dodal še enega pomembnega dogodka v zgodovini slovenskih komunistiov, namreč tega, ki v slovenski javnosti trenutno najbolj buri duhove. Mirno bi lahko dodal še četrti pomembni “uspeh” slovenskih komunistov, udbovsko mafijsko odstranitev Janeza Janše in “janšizma” iz slovenske politike, ki so jo pod modrim vodstvom komunista Milana Kučana pravkar uspešno izvedli v največji slovenski opozicijski desni stranki v SDS – edini resnično protikomunistični – stranki v Sloveniji. Saj sta križ in rdeča zvezda že dolgo v legitimni zakonski zvezi, seveda ne vedno ne najbolj srečni. Ampak – koliko pa je sploh takšnih?
Dejstvo pa je, da gre komunistom še ena -:v resnici njihova največja – zasluga za slovenski narod. Prav oni so ga namreč v 20. stoletju največ uničili – ga pomorili in pobili, izgnali, pozaprli, številnim njegovim pripadnikom skrajšali življenje z različnimi političnimi pritiski in revščino, ki jim je sledila. Uničili so slovenski narod tudi z onemogočanjem vsakršnega uspeha in napredovanja, s poniževanji, z zasramovanji, grožnjami o razkritju najintimnejšega življenja posameznika in vseh njegovih bližnjih, z udbovskim podtikanjem kaznivih dejanj itn, itn. Nikoli več si po vseh teh komunističnih uspehih slovenski narod ni opomogel. Komunisti so ga dobesedno izbrisali. Kar je ostalo od njega, ni več narod, temveč le ena od manjšin, ki še živijo v matični domovini.
Spoštovani gospod Lojze Peterle, tudi o tej slovenski zgodovini, ne le o nasprotovanju tovariša Milana Kučana slovenskim osamosvojitvi in slovensko osamosvojiteljski vojski, ne bo ničesar v prihodnjih slovenskih zgodovinskih učbenikih.
O tej – prikriti – zgodovini slovenskega naroda, pod modrim vodstvom slovenske komunistične partije, ne bo v učbenikih ničesar. Ničesar ne bo v učbenikih naših ljubljenih vnukov in pravnukov, naših potomcev, najdragocenejšim od vsega, kar je in bo ostalo od Slovenije in Slovencev, NITI BESEDE. Ničesar. Člani SAZU bodo kmalu sami tujci, občudovalci Jugoslavije, Titove partije in Kučana – ter zaničevalci nesrečnega Leona Rupnika, ki ga je dokaj nasilno žrtvovala na oltar poraženega dela slovenske domovine v drugi svetovni vojni žrtvovala slovenska Cerkev. Zdaj pa že skoraj stoletje žalujemo ob deset in deset tisočih nepokopanih domobrancev. In ničesar ne bo v učbenikih o “zločinskem osamosvojitelju” Janezu Janši in “janšistih. Vsi ti, prav vsi, so bili samo izdajalci, kriminalci, fašisti in nacisti, predvsem pa nasprotniki napredne slovenske komunistične partije, nevredni ene same besede v slovenskih zgodovinskih učbenikih.
Seveda me je takšno bistvo zadnjega intervjuja z gospodom Peterletom razžalostilo, ampak tako je. In nič drugače. Ob tem pa mi je bilo edino v tolažbo neko drugo – in povsem drugačno – dejstvo, tisto namreč, da imamo Slovenci tudi veliko zgodovinsko srečo. Vsaka zgodba ima vedno dve strani medalje, negativno in pozitivno. Pozitivna je v tem, slovenskem, primeru ta, da smo – na vso srečo – zaradi vseh partijskih zaslug za Slovenijo Slovenci že skoraj izumrli. Tako malo nas je, da v Sloveniji živijo večinoma samo še priseljenci z Balkana in “migranti” z vsega sveta. Njih ne zanima niti to, kaj je v slovenskih zgodovinskih učbenikih, niti to, česar v njih ni. Zanima jih samo to, da bodo v Sloveniji lahko govorili vsak v svojem – maternem – jeziku – v uradih in šolah in vsepovsod drugod. Pa se -; seveda – slavna zgodovina narodov in držav oziroma dežel, od koder so se prišli v Slovenijo, jih zanima. V šolah bi se radi učili o njej. Prav veseli me – tudi to – dejstvo o komunističnih zmagah v Sloveniji. Tudi zanj se moramo, kot za vsa druga, za Slovenijo najbolj pogubna, zahvaliti modri in pogumni slovenski partiji.
