Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije in urednik deska
Se še spomnite, kako se je slovenska nogometna reprezentanca prvič uvrstila na evropsko prvenstvo v nogometu? To je bilo leta 2000. »Slovenija gre naprej,« je takrat odmevalo po naši državi, ki v nogometnem svetu pač ne pomeni veliko. In kaj kmalu se je pojavil mit, da je nogomet tisti, ki rešuje slovensko nacionalno (in državniško) zavest. No, ali pa smučarski skakalci. Ali pa kolesarji (profesionalni, ne pa tisti iz Jenullovega kroga).
Nogomet pa očitno spet »rešuje« Slovenijo. Bolje rečeno njenega sedanjega premierja, ki si je – menda »zasebno« in v spremstvu svoje razvpite spremljevalke, ki naj bi bila njegova ljubica – ogledal finalno tekmo lige prvakov v Carigradu, čemur je seveda sledila še pregrešno draga gala večerja. In seveda je bilo treba o tem hohštaplerskem izletu, za katerega ni povsem znano, ali ga je Robert Golob opravil s falconom ali pa z nadomestnim najetim letalom, obvestiti kar vse medije. Da bomo vsi vedeli, da ima naš predsednik vlade rad nogomet in tekme (tudi če na njih ne igra noben slovenski klub). To pomeni, da ima rad tudi Slovenijo, od nedavnega novo članico Varnostnega sveta OZN, kar je sprožilo tudi zvišanje vrednosti javnomnenjskih delnic Tanje Fajon. In stavim, da se je ob poročanju o tem, kako sta se Tina in Robi imenitno zabavala v Carigradu, večini javnosti milo storilo. Če se že mi ne moremo zabavati, ker so naše denarnice pretanke, naj se vsaj onadva v našem imenu.
Malce ironije seveda ne škodi. Dejstvo pa je, da je resničnost, ki se skriva za kulisami dretja v stilu »na fuzbal me pust’«, hudo turobna. Če ne zaradi drugega, že zaradi primerjave, kako poln je bil vaš voziček, ko ste pred dvema letoma za eno »fasungo« v svoji najljubši trgovini dali sto evrov, in kko poln je zdaj za isto vsoto. Razlika je namreč očitna in tudi avtor vrstic, ki jih pravkar berete, to čuti. Na eni strani imamo enakost v revščini, na drugi pa pobalinsko povzpetništvo izbrancev, ki jo propagandna trobila servirajo na način, da v javnosti prebudi čustven odziv. Saj se še spomnite časov (vsaj starejše generacije), ko smo lahko občudovali glamurozno življenje »poslednjega Habsburžana« Josipa Broza Tita, medtem ko smo sami uživali grenke sadove socializma – vsaj tisti, ki nis(m)o bili na seznamu Partije in/ali Udbe? Ob pogledu na prav kičasto poziranje Roberta Goloba in Tine Gaber ob velikanskem pokalu imam vtis, da smo se res vrnili za kakih petdeset let nazaj. O fotografijah samooklicane slovenske »prve dame« pri druženju s tistim, ki je pred časom dejal, da »nas je j***no več«, se seveda ne sme spraševati. Nič čudnega, da sedaj Golobova vlada obvešča novinarje o tiskovni konferenci po seji vlade samo deset minut (!) pred začetkom tiskovne konference.
Ampak zdaj vsaj vemo, zakaj se je »golobistom« tako zelo mudilo zavzeti RTV Slovenija, ki se ji očitno obeta najhujša kadrovska čistka po letu 1990. Sreča v nesreči je, da so v svojem početju tako prozorni in štorasti, da bi se ob njihovem obnašanju še pokojni Janez Drnovšek v grobu obračal kot vrtavka. Ampak bodite brez skrbi: to, da je nacionalna televizija neposredno prenašala sejo sveta RTVS, ki je spet sestavljen po načelih delegatskega sistema (oh ja, živela SZDL in Jože Smole – Božiček!), je verjetno eden zadnjih vzdihljajev, ki je močno zmotil člane tega novodobnega »centralnega komiteja«, v katerem v glavnem sedijo koristni idioti v službi Njegovega veličanstva (ups, bom raje rekel Njegove majhnosti), tj. nekronanega kralja Slovenije Milana I. Nerodno je, ker smo po zakonu to ustanovo vsi dolžni finančno vzdrževati, pa ne samo prek plačevanja davkov, ampak tudi posebnega RTV-prispevka. Si to res zasluži glede na dogajanje v zadnjem času?
Si predstavljate, kako mora biti ruski avtokrat Vladimir Putin ponosen na svoje slovenske posnemovalce? In četudi kateri od njih morda nasprotuje ruski agresiji, vneto sledi Putinovi neoboljševiški uničevalni logiki, ki jo je v zgodovini izrazil že »sončni kralj« Ludvik XIV. z izrekom »Za menoj potop«. Putin namreč ve, da je vojna v Ukrajini že izgubljena, njegova podivjana soldateska pa skuša tam, kjer je, uničiti vse, kar se uničiti da. Uničenje jezu ni katastrofa samo za Ukrajino (zaradi uničenja do sedaj rodovitnih polj, ki se bodo spremenila v puščavo), ampak bo vplivala na ves svet. Se sploh zavedamo, da to lahko prinese tudi globalno lakoto, zlasti v državah z zelo šibko samooskrbo (kar Slovenija nedvomno je glede na Golobovo brezumno kmetijsko politiko)?
Prvi minister Robert Golob pa nič!
