Piše: Dr. Jože Dežman
V zvezi s cenzurnimi postopki Komisije za premično dediščino glede prepovedi razstave o odkrivanju skrivnosti brezna pod Macesnovo gorico naj dodam nekaj pojasnil.
- Ali odkritje več kot 3450 umorjenih zasluži razstavo?
Koncentracijsko taborišče Šentvid nad Ljubljano je bilo maja in junija 1945 najhujše uničevalno koncentracijsko taborišče za prebivalce Slovenije v vseh treh totalitarnih režimih. Drugo tako taborišče so Teharje pri Celju. Več kot 3450 umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico je največja skupina umorjenih iz taborišča Šentvid. Skoraj vsi so bili verjetno vojni ujetniki Slovenske narodne vojske. Druga velika skupina iz taborišča v Šentvidu, verjetno več kot 800 ljudi, je bila umorjena v Brezarjevem breznu pri Podutiku. Skozi Šentvid je šlo tudi več tisoč Hrvatov, Bošnjakov, Srbov, ki so bili potem umorjeni v Kočevskem rogu.
Zakaj je leta 1990 prišlo do simbolnega pogreba umorjenih, ki jim je titoizem vzel pravico do groba in spomina pri breznu pod Krenom, čeprav tam verjetno ni slovenskih žrtev, ne pa pri breznu pod Macesnovo gorico, kjer je nedvomno velika večina slovenskih
žrtev. Storilci, ki so bili leta 1990 še živi, so to vedeli in molčali, nekdanje vodstvo Zveze komunistov o svoji odgovornosti za to odločitev še vedno molči.
Skrivnost brezna pod Macesnovo gorico je leta z raziskavo predmetov, ki so ostali za umorjenimi v vrtači na breznom, kjer so ujetniki slačili in od koder so jih gnali proti breznu, odstrla ekipa dr. Mitje Ferenca, ki je leta 2006 objavil članek, da je bil simbolni pogreb slovenskih žrtev na napačnem kraju.
Detektorski pregled okolice brezna pod vodstvom dr. Uroša Koširja je razkril pot, po kateri so ujetnike vodili od ceste do brezna.
Dr. Andrej Mihevc je analiziral razstrelitev brezna in pripravil izhodišča za raziskavo. Leta 2019 je bilo izkopanih okoli tisoč m3 razstreljene kamnine. Ko se je začela razkrivati plast posmrtnih ostankov, so z izkopom nehali.
Epidemija je raziskavo ustavila. Je pa bila leta 2020 ob tridesetletnici simbolnega pogreba obletna slovesnost prvič pri breznu pod Macesnovo gorico.
Izkop posmrtnih ostankov več kot 3450 umorjenih je bil opravljen leta 2022, torej že pod sedanjo Vlado RS. Najdenih je bilo tudi več kot 9000 predmetov.
Že samo teh nekaj dejstev govori o prelomnem pomenu projekta, ki zasluži tudi svojo razstavo.
Naj pa le vprašam strokovno komisijo, ali ni pri svojem cenzorskem početju ravnala v skladu s prizadevanji, da bi žrtve Macesnove gorice ostale čim bolj neopazne, da bi skušali preprečiti njihov pogreb v Ljubljani …Skratka, da bi v skladu s čebinskimi izročili skušali ohraniti tabuje in mitomanijo titoizma?
2.Ali nekaj muzejske frazeologije lahko opraviči cenzuro?
Komisija za premično dediščino MK je predlog projekta obravnavala trikrat. In ga vsakič zavrnila. Dvakrat s pogojem, da naj se dopolni, pa bomo potem videli … Pa vedno si potem komisija kaj domisli …
Tretjič so obravnavali predlog, v katerem sva s kolegico dr. Moniko Kokalj Kočevar opozorila na nekaj izhodišč, ki jih pripenjam in ki vendarle zahtevajo nekaj bolj konkreten odgovor kot pa vzvišeno pedagogiziranje. Dr. Marjeta Ciglenečki, Jana Puhar in dr. Cvetka Požar so se pri Macesnovi gorici opredeljevale do vsebin, ki jih, če pogledamo njihove strokovne usmeritve, žal ne poznajo. Torej so se tri nepoznavalke problematike lotile področja, ki je vendarle tako zapleteno, da se ga ne da odgnati z nekaj progresivne frazeologije.
Zato nekaj besed o ekipi, ki pripravlja šesto poročilo Komisije in ki pripravlja tudi razstavo o breznu pod Macesnovo gorico.
Sam Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč vodim še skoraj 18 let, s tematiko tabujev, mitomanije, zločinov titoizma pa se ukvarjam več kot 40 let, dr. Mitja Ferenc je vodilni raziskovalec problematike več kot tri desetletja, ne dosti manj posebno poglavje, morišča in grobišča v kraških breznih, preučuje dr. Andrej Mihevc. Kriminalistični svetnik Pavel Jamnik je dolga leta vodil kriminalistično akcijo Sprava, kot vrhunski strokovnjak za arheologijo je zaslužen za vpeljavo forenzične arheologije v Slovenijo. Dr. Monika Kokalj Kočevar je avtorica več pionirskih projektov o tabuiranih vsebinah in skrbnica zbirke predmetov iz prikritih morišč in grobišč. Dr. Uroš Košir z odličnim delom razvija arheologijo modernih konfliktov, kot vrhunski poznavalec gradiva analizira več kot 9.000 predmetov, najdenih med raziskavo brezna pod Macesnovo gorico. Dr. Petra Leben Seljak je vodilna slovenska fizična antropologinja. Luka Rozman je vodil raziskavo brezna pod Macesnovo gorico, ki je brez primerjave v zgodovini slovenske arheologije.
Vsak od nas lahko pove marsikaj o »etično moralnem premisleku in družbenem dialogu«, »interdisciplinarnosti, večperspektivnosti, vključevanju različnih stališč in osebnih zgodb« ipd., s čimer nas hoče Komisija za premično dediščino spraviti na pravo pot. Toda vse te visokoleteče floskule so gradniki razstavnega projekta Macesnova gorica.
3. Razstave
Razstavno izročilo, na katerem gradi projekt, so razstave Temna stran meseca, Mati – domovina – Bog, Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, Slovenija 1945 – 1960, Po sili vojak I in II, Vroče sledi hladne vojne, Pretrgane niti, posebej pa razstavi Prikrito in očem zakrito ter Huda jama – možnosti muzeološke predstavitve. Te pionirske razstave so nastale s sodelovanjem avtorjem projekta Macesnova gorica in preživele sodbo časa. Ob njih je bilo soočenj, dialogov, srečevanja strok in perspektiv, osebnih zgodb in še marsičesa drugega.
4.Zbornik ali katalog?
Komisija za premično dediščino navaja, da naj bi šesti zbornik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, izdala ustanova Memores. Žal niso zelo natančno prebrali gradiva, sicer bi razlikovali med dokumentarnim filmom, ki ga financira ustanova Memores in med zbornikom, ki ga bo izdala založba Družina. Če bi gospe, ki so demonstrirale svojo nevednost, pogledale po svetu, bi opazile, da obstaja že pet zbornikov Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Skupaj imajo 2194 strani, eno je prevedeno v hrvaščino.
So katalog, ki nam ga svetuje komisija za nepremično dediščino. In če bi ta komisija hotela pomagati, bi bilo nujno, da se do teh poročil opredeli in nam svetuje na podlagi konkretnih predlogov in usmeritev. O sporočilnosti teh poročil pa nam govore že naslovi zadnjih štirih: Huda jama – skrito za 11 pregradami, Resnica in sočutje : prispevki k črni knjigi titoizma, Nemoč laži, Pravica do groba : Republika Slovenija in vojni grobovi. So katalog vsebin, problemov, odkritij, žrtev, raziskovalnih registrov, predmetov …
Seveda pa bi bilo priporočljivo, da se Komisija za premično dediščino konkretno opredeli do tega, kaj naj bi bilo s poročili doslej narobe. Ne stroka ne javnosti ne bralstvo jim ni očitalo etičnih, strokovnih in drugih pomanjkljivosti.
5.Dokumentarni film
Z dr. Moniko Kokalj Kočevarjevo sva pripravila kar nekaj dokumentarnih filmov, dva njena sta bila predvajana tudi na nacionalni televiziji. Pripravila sva tudi več sto oddaj s pričevanji v oddajah Moja zgodba na Radiu ognjišče. Kako se pripravlja dokumentarec o Macesnovi gorici, pa bi komisija za premično dediščino lahko preverila kar z ogledom objave izbora posnetkov Jožeta Jagriča, ki so že dlje časa javno dostopni na youtube: Macesnova gorica – slovenski Katin.
6.Pričevanja družin umorjenih in pobeglih iz brezna pod Macesnovo gorico
Za razstavo o Macesnovi gorici sva z dr. Moniko Kokalj Kočevar povabila k sodelovanju družine žrtev. Poziv je bil objavljen v Slovenskem času, prilogi Družine, in k sodelovanju se je odzvala vrsta družin.
Vsaj 36 pa je bilo takih, ki so padec v tridesetmetrsko globino preživeli, se zavlekli v stranske rove brezna in tam umrli.
Arheološka raziskava je potrdila točnost pričevanj tistih, ki so ali pobegnili izpred brezna (Alojz Pozelnik) ali so se rešili iz njega (Milan Zajec, France Kozina, France Dejak, Janez Janša st.).
Vsa ta pričevanja so dragoceno izhodišče, da se tudi za komunistična koncentracijska taborišča pripravi učna ura kot jo dr. Monika Kokalj Kočevar in mag. Nataša Robežnik pripravljata za nacionalsocialistična.
7.O v.d. direktorici
V.d. direktorica MNSZS mag. Nataša Robežnik je cenzurno stališče Komisije za premično dediščino sprva skrivala pred novinarji, češ da gre za interno informacijo. Potem so jo le podučili, da temu ni tako. Ni storila ničesar, da bi zaščitila projekt, ki je bil z vednostjo vseh zaposlenih v muzeju sprejet in poslan v obravnavo. Torej ne ščiti avtonomije ustanove, ampak je žal le poslušno orodje politike.
