Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,16-18): Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«
Nedelja Svete Trojice na nek način zaključuje osmino po binkoštni nedelji. Če je binkoštni praznik še nekako vezan na dogodek, ko so Jezusovi učenci prejeli Svetega Duha, pa nas prav isti Sveti Duh uvaja v razumevanje skrivnosti Boga, ki je “troedin”. V takšnega Boga namreč verujemo, takšnega Boga slavimo, ker se nam je Bog tako razodel. Tudi zaključek Matejevega evangelija, ki smo ga slišali na vnebovhod, dejansko vsebuje Jezusovo navodilo, naj krščujemo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. V veroizpovedi, ki jo molimo ob nedeljskih mašah, tudi izpovedujemo, da je Oče vsemogočni stvarnik nebes in zemlje, po Jezusu pa je bilo vse ustvarjeno in je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes. Dejansko je celotna veroizpoved pokazatelj, v koga verujemo in koga slavimo.
Več lahko preberete TUKAJ.
