(AKTUALNO) Obletnica skrajnega krila RTV v znamenju ikonografije nekih drugih časov: Skupaj z oblastniki si želijo podrediti javni zavod

Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)

Stavke skrajno levega krila novinarjev RTV Slovenija so postale že svojevrstna folklora. V retoriki in simboliki so vedno bolj podobni petkovim politkolesarjem, še bolj pa nacističnim zborovanjem v dvajsetih in zgodnji tridesetih. Tokrat so se zopet zelo po politkolesarsko zbrali na javni tribuni ob prvi obletnici stavke v okviru Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in “poudarili, da so stavkovne zahteve, med njimi na prvem mestu novinarska in uredniška avtonomija, danes enako aktualne kot pred letom dni”. Zastrašujoče so “zagotovili, da bodo vztrajali, dokler ne dosežejo zadanih ciljev”.

Generalno vodstvo stavkovnega odbora novinarskih sindikatov RTV je ob obletnici stavke pred tem sporočilo, da kljub “temni sedanjosti” verjame, “da bo s svojim bojem in vztrajnostjo uspelo z zahtevami po novinarski, uredniški in institucionalni avtonomiji“. “Prizadevanja zadnjega leta niso več samo prizadevanja enega uredništva in sindikata, ampak je postalo gibanje, ki ne more propasti, saj ga združuje zahteva po demokratični in spoštljivi komunikaciji. Še vedno RTV Smo!” so zapisali.

Kot že na prejšnjih protestih so se tudi tokrat postavljali z ikonografijo, ki je na moč spominjala na nacistične shode, kjer so ti stigmatizirali židovsko prebivalstvo. Vodilni menedžment na televiziji so predstavili z vampirskimi zobmi in velikimi očmi, kar simbolizira predvsem veliko podobnost med slovensko neokomunistično in nacistično ikonografijo.

Povezovala sta Tatjana Pirc in Igor E. Bergant. Če prva ni nikoli skrivala svoje politične pristranskosti, pa se je zadnji dve leti kot skrajno levičarski agitator izpostavil Igor E. Bergant.

Članica generalnega vodstva stavkovnega odbora in novinarka Radia Slovenija Nataša Štefe je zatrdila, da jih vodstvo na pogajanjih že od začetka ni jemalo resno in da nekaterih stavkovnih zahtev, kot je avtonomija, sploh ne razume. Kot primer je podala dogodek, ko so nekateri zaposleni na RTV SLO prišli v studio med snemanjem oddaje Dnevnik. Vodstvo dogodek primerja z vdorom v studio, ki so ga izvedli proticepilci z Ladislavom Troho, medtem ko je zaposlenim jasno, da je to bila solidarna gesta oziroma znak protesta, je dejala. O avtonomiji bomo kaj zapisali kasneje, sicer pa je treba vedeti, kdo je Nataša Štefe. Gre za novinarko, ki je v obdobju 2020 do 2022 pisala skoraj izkjučno o tem, kaj se bo zgodilo s skrajno levimi organizacijami na Metelkovi 6, ki že desetletja brezplačno bivajo na elitni ljubljanski lokaciji, prejšnja vlada pa je tam želela naseliti muzej, namenjen vsem državljanom. Videti je bilo, kot da je novinarka PR predstavnica skrajno levih organizacij na tem naslovu, če ne že kar članica. Takšna novinarka seveda težko govori o “avtonomiji”, saj si avtonomijo očitno predstavlja kot pristransko poročanje.

Težava je Tanja Starič
Kako novinarka in voditeljica Odmevov Tanja Starič na Televiziji Slovenija gleda na zadnje leto? “Situacija nikoli ni tako slaba, da ne bi mogla biti še slabša,” je odvrnila. Spomnila je na prve zaplete, ki ne sežejo leto dni v preteklost, temveč leto in pol, ko se je zgodila množična ukinitev oddaj, kar je bil prvi udarec za Informativni program na TV Slovenija. Takrat se je po besedah Starič prvič izkazalo, da “naša beseda ne šteje”, saj je 138 članov uredništva podpisalo peticijo proti, ki pa ni zalegla. Seveda “ne zaleže”, od kdaj pa uslužbenci diktirajo, kaj se dogaja v proizvodnem procesu? Saj nimamo delavskega samoupravljanja. Uslužbenci si seveda želijo stvari, ki so lahko diametralno nasprotje od tega, kar si želijo gledalci.

Glede dogajanja na TV Slovenija je dejala, da so profesionalni standardi padli. Nekoč je veljalo, da je televizijski novinar moral prestati glasovni preizkus, govorne vaje, vaje nastopanja, imeti veliko prakse na terenu ter leta in leta dela. Zdaj ti standardi ne veljajo več, pomembno je samo še, ali si naš ali vaš, je zatrdila. Zanimivo bi bilo videti, če sta Milan Ališič in Igor E. Bergant (slednji iz plemenske “rdeče” družine medijskih politkomisarjev) tudi prestala “glasovni preizkus, govorne vaje, vaje nastopanja” itd., preden sta naravnost iz faksa začela voditi športni del dnevnika. Za prvega se je nato izkazalo, da je postal posmeh celotne države, ko je prenašal dirke Formule 1 na Pop TV.

Težava je torej ona sama z oddajo, ki jo vodi že desetletje.

Želijo pravico do pristranskosti
Če spregledamo skozi retoriko levičarskega aktivizma, vidimo, kaj si želijo in to tudi vendarle jasno povedo: “Nihče nas ne sme prisiliti, da nehamo biti levičarski aktivisti.” Recimo bobu bob – zato gre. Želijo ohraniti svojo pravico do pristranskosti, ne pa do uredniške avtonomije. Ker sicer jim tako vodstvo kot neposredni nadrejeni seveda lahko ukažejo vsaj to, da se držijo pravilnika RTV o poklicnih standardih iz leta 2000, ki ga je podpisal večni komunist in takratni vodja programskega sveta Janez Kocjančič. Ker jih Robert Golob še ni uspel “osvoboditi” te zaveze, bi se raje osvobodili kar sami in si z izgovorom uredniške avtonomije nazaj izborili pravico do pristranskosti.

Pravilnik o poklicnih standardov novinarjev RTV namreč med drugim nedvoumno določa tudi naslednje:

Skupaj z oblastniki si želijo podrediti javni zavod
Jasno je, da ko novinarji RTV hodijo z ramo ob rami z vladajočimi politiki in ko stavkajoče pride pozdravit celo ministrica za kulturo, bo to seveda “vzpodbudilo upravičeno domnevo”, da so pod vplivom določene skupine.

Stavko lahko torej razumemo kot javni eksces levičarskega neodobravanja poskusov vodstva, da novinarji sledijo profesionalnim standardom. Prvič, odkar obstajajo. Videti je, da bo – ne glede na odločitev ustavnega sodišča – borba za nepristransko RTV Slovenija še dolga. Novinarji si želijo nazaj v čase, ko so jih “neodvisno, avtonomno in strokovno” vodili kadri Socialnih demokratov. Le naslednja generacija novinarjev nas lahko reši takšnega novinarstva.