Piše: Gašper Blažič
»Trga republike ne simbolizirajo simboli suverene in demokratične Republike Slovenije, ampak simboli revolucije oziroma jugoslovanske Socialistične republike Slovenije, s čimer se klanjamo času enopartijskega reda, ki smo se mu z osamosvojitvijo odpovedali,« je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve zapisalo v svoji javni izjavi.
In zdi se, da je predlog nekdanjega predsednika republike Milana Kučana le nekaj dni pred tem padel na plodna tla. Vsaj zdelo se je tako…
In kaj je nedavno dejal Kučan? Za ljubljanski Trg republike, ki se je nekdaj imenoval Trg revolucije, je dejal, da »na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod«. Povedano drugače: zadnji šef CK ZKS je dal »dovoljenje«, da se neugledna skulptura, ki spominja na neke druge čase, lahko poruši in nadomesti s spomenikom v čast slovenskemu osamosvajanju. Kar bi se moralo pravzaprav zgoditi že zdavnaj. Tako kot bi morala Slovenija že zdavnaj dobiti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi. A ga očitno ne bo niti sedaj, niti v prihodnje, kajti če se predstavnica vlade hodi klanjat v Čebine, je jasno, kam spada sedanja vlada.
Kučanova izjava je skoraj »prelepa«, da bi lahko zaploskali ob njegovem nenadnem »preobratu«. In tudi tokrat se je v predlogu, da spomenik revolucije zamenja spomenik osamosvojitve, skrivala zanka: »Plavi« je namreč mimogrede navrgel, da muzej ne more nadomeščati spomenika osamosvojitve. Seveda ne – kdo pa je kdaj trdil, da je muzej isto kot spomenik? In seveda upamo, da ta spomenik spet ne bo zgolj neka brezoblična gmota, kot rezultat dejstva, da soglasje o osamosvojitvenih dogodkih ni doseženo, tako kot ni bilo doseženo glede žrtev vojne in povojnega (revolucionarnega) nasilja. Ali da bo osamosvojitev tretirana kot nekakšna stopnička v razvoju socializma, pri čemer se je vizija »nove« Jugoslavije«, kot so si jo zamislili avtorji t. i. Temeljne listine (nekakšne razširjene režimske »alternative« Majniški deklaraciji iz leta 1989, slednja je bila razglašena ravno na današnji dan pred 34 leti, ko jo je prebral Tone Pavček), ni posrečila in so morali rdeči tovariši pod prisilo izbrati osamosvojitev.
Če bomo torej dobili še enega m(M)ačka v žaklju na trgu pred parlamentom, potem je bila tudi sprememba njegovega imena povsem nepotrebna.
