Piše: Mag. Andrej Aplenc
V svoji knjigi Minule iluzije pisatelj François Furet piše na prvi strani: »Narodi, ki prihajajo iz komunizma, so kot obsedeni z zanikanjem režima, v katerem so živeli, čeprav so po njem podedovali navade ali šege.«
Članek s tem naslovom je objavljen v zbirki mojih komentarjev »Tranzicija«, ki jo je izdala Demokracija. Čeprav je od objave tega komentarja poteklo že več let, so »šege in navade« sedaj vladajoče koalicije točno take, kot jih je opisal François Furet.
Koalicijske stranke so v parlamentu nasprotovale predlogu resolucije stranke SDS, da uvrsti Rusijo med države, ki podpirajo terorizem. Stališču SDS se je pridružila tudi stranka NSi. Predsednik SDS Janez Janša je predstavil besedilo resolucije in dejal, da so od novembra lani čakali na vlado, da predlaga parlamentu akt, podoben tistemu, ki ga je lani sprejel evropski parlament. Resolucijo, v kateri je Rusijo označil za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva, je novembra lani sprejel evropski parlament. Ta je tudi pozval države EU, naj storijo podobno. Do zdaj je pozivu sledilo šest članic EU.
Ker vlada ni naredila nič, so v stranki SDS sami pripravili besedilo resolucije.
Ko je vladajoča koalicija zavrnila predlagan besedilo, je Janša dejal, da je samo ena od držav EU tako resolucijo zavrnila – in to je Slovenija.
No, od tega dogajanja v slovenskem parlamentu je preteklo le nekaj dni, ko smo lahko brali, da je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za aretacijo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga obtožuje odgovornosti za vojne zločine v Ukrajini. Mednarodno kazensko sodišče je ta nalog za aretacijo izdalo zaradi suma nezakonitih deportacij otrok in nezakonitega seljenja otrok z ozemlja
Ukrajine v Rusko federacijo. Tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Karim Khan je pa pred letom dni sprožil preiskavo morebitnih vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida v Ukrajini. Kot je Mednarodno kazensko sodišče sporočilo, obstaja sum, da je Vladimir Putin osebno kazensko odgovoren za prej omenjene zločine.
Omenjena dejstva zelo lepo dokazujejo, da so »šege in navade«, kot jih je opisal François Furet, značilnost naše vladajoče koalicije. Koalicijske stranke besedičijo o tem, kako sočustvujejo z Ukrajino, ko pa bi bilo to treba potrditi s sprejetjem resolucije, ki bi soglašala z aktom, sprejetim v parlamentu EU, pa nastopijo šege in navade iz prejšnjega režima. Tako stališče je bilo sicer pričakovano, saj je pred tem Milan Kučan s sopodpisniki naslovil na slovensko javnost pismo o njihovem stališču o Ukrajini, ki ga je obsodila celo Evropa.
Vprašanje je, zakaj je tako trideset let po tem, ko smo se osamosvojili in ustvarili svojo novo državo.
Menim, da je vzrok za ohranitev teh šeg in navad velika večina naše medijske scene, to je časopisov in televizij, ki so v lasti tranzicijskih mogotcev levičarske provenience. Da je tako, dokazuje tudi konferenca v evropskem parlamentu, ki jo je organizirala evropska poslanka SDS Romana Tomc. Poudarjeno je bilo, da je uredniška politika medijev odvisna od njihovih lastnikov in da bodo nova evropska pravila o svobodi medijev, ki jih je Evropska komisija predstavila septembra lani, zagotovila večjo raznolikost in neodvisnost medijev. Ta pravila pod imenom Evropski medijski akt so bila tema mnogih posvetov, pomembno pa je, da bo imel ta medijski akt obliko uredbe, uredba pa je pravni akt, ki se takoj po začetku veljavnosti neposredno in enotno uporablja v vseh državah članicah Evropske unije in je ni treba posebej prenesti v nacionalne zakonodaje držav članic.
To je lahko luč na koncu predora. Medijski umori osebnosti, kot je bil leta in leta medijski umor osebnosti Janeza Janše, bodo stvar preteklosti. Tako bo na političnem področju pri nas postala medijska scena podobna zahodnim demokracijam, kjer so izhodišča političnih strank izenačena v tem, kako mediji poročajo o njih, in da so ta poročila verodostojna.
Pričakujemo pa lahko divji odpor velike večine naših sedanjih medijev proti temu. Dejstvo je, da če laž ponoviš velikokrat, ta postane resnica. Evropski medijski akt bi temu naredil konec, s tem pa tudi konec agitpropa prejšnjega režima.
