Piše: Romana Tomc
Svetovni dan voda vsako leto znova nudi priložnost za razmislek o trenutnih izzivih, povezanih z vodo. Voda in vodne poti imajo zaradi svoje temeljne vloge v družbi prostor tudi v evropski zakonodaji. Resolucija Evropskega parlamenta o dostopu do vode kot človekovi pravici določa, da je pravica do varne in čiste pitne vode in komunalnih storitev priznana kot človekova pravica. V Sloveniji imamo pravico do čiste pitne vode zapisano celo v ustavo. Voda ni zgolj tržni proizvod, temveč javna dobrina, ki je nujna za človeško življenje.Skoraj eno tretjino vseh svetovnih sladkovodnih virov predstavlja podzemna voda. V državah članicah EU podzemna voda zagotavlja 65 % pitne vode in 25 % vode za kmetijsko rabo. Kakršnokoli onesnaženje podzemne vode pomeni veliko katastrofo, okrevanje ni preprosto, odstranjevanje kontaminiranih virov težko, kar lahko na dolgi rok pripelje celo do njihovega kopičenja.Prav zato opozarjam na sporno dogajanje okrog gradnje ljubljanskega kanala C0. Gradnja kanalizacije poteka čez zajetje pitje vode, s katero se oskrbuje naše največje mesto, celo brez ustreznih dovoljenj.Na Evropsko komisijo sem pred kratkim naslovila nekaj vprašanj. Zanimalo me je, ali so seznanjeni z neustrezno izbiro trase kanala, ali je bila Komisija zavedena, ko je dovolila gradnjo brez okoljevarstvenega dovoljenja ter kaj lahko stori v primeru takšnega ogrožanja zdravja državljanov. Odgovora do danes še nisem prejela. Je pa situacija zares zaskrbljujoča, namreč vodonosnik, iz globin katerega črpajo vodo, se napaja iz podzemnega toka reke Save, čez njega pa je načrtovan kanal C0. Le ta vodonosnik na območju Ljubljanskega polja oskrbuje s pitno vodo prestolnico in okolico s 330 tisoč prebivalci. Sanacija tovrstnega onesnaženja pa bi bila dolgotrajen, tehnološko zahteven in drag proces.Kako se bo razpletla ta zgodba, ne vemo. Odgovorni bi vsekakor morali razjasniti ozadje gradnje, predložiti ustrezna dokazila, v kolikor pa z njimi ne razpolagajo, gradnjo ustaviti. Ob takem posegu na območje pitne vode pa je predvsem zaskrbljujoča tišina okoljskih nevladnih organizacij, ki so se borile za vpis vode v ustavo in pred dvema letoma preprečile uveljavitev Zakona o vodah.
