Piše: dr. Vinko Gorenak
Seveda nameravam pisati o današnjih premestitvah (beri kaznovanju) visokih policijskih uradnikov, toda za začetek osebna zgodba, ki je precej podobna današnjim kaznim visokih policijskih uradnikov.
Bil je četrtek, 13. 05. 1999, sedel sem v svoji pisarni šefa kadrovske službe notranjega ministrstva in policije (takrat policija ni bila organ v sestavi – okoli 8000 ljudi), odgovoren sem bil za vse kadrovske zadeve vključujoč plače vseh zaposlenih. Tik pred tem se je zgodila afera »Vič-Holmec«, v kateri je takratno vodstvo notranjega ministrstva izkoristilo položaj in koroške policiste, povsem neupravičeno, obtožilo ropanja in ubijanja vojnih ujetnikov med vojno za Slovenijo na Koroškem. Temu sem se skupaj s peščico sodelavcev uprl, posledica pa je bila interpelacija zoper takratnega notranjega ministra Mirka Bandlja, ki je položaj moral zapustiti. In sledila je kazen tudi zame. Omenjenega dne je v mojo pisarno stopil eden od pomočnikov šefa policije in mi naznanil, da so se odločili, da me bodo premestili (beri kaznovali). Poslali so me na takratno Visoko policijsko varnostno šolo, kjer naj bi bil »nujno potreben« za izvedbo učnega procesa, čeprav sem imel prva predavanja šele marca 2000. Na nobenem sodišču taka premestitev ne bi zdržala in tudi v mojem primeru ni. Dobil sem prisojeno odškodnino, ki so jo seveda plačali davkoplačevalci in ne tisti, ki so me nezakonito premestili. Čeprav sem takrat premestitev dojemal kot kazen, pa se je z leti pokazalo, da sem to kazen dobro izkoristil, sem namreč doktoriral in naredil solidno politično kariero, štirikrat sem bil državni sekretar, trikrat sem bil poslanec v Državnem zboru, leta 2012/2013 pa tudi notranji minister. Vsega tega ne bi bilo, če me leta 1999 ne bi kazensko premestili.
Tudi danes se je zgodila premestitev (beri kaznovanje) četice visokih policijskih uradnikov. Pod dokumenti je podpisan v. d. generalnega direktorja policije Senad Jušić, odločevalca pa sta seveda bila predsednik vlade Robert Golob in notranji minister Boštjan Poklukar. Ne verjamem, da je to zadnja četica visokih policijskih uradnikov, ki so bili premeščeni (beri kaznovani). In kako ta kazen zgleda v praksi?
Po delovnopravni zakonodaji seveda vsi zadržijo plačo in naziv v katerega so do kaznovanja napredovali. Konkretno pa kaže, da je bilo takole, prejšnji v. d. generalnega direktorja policije Boštjan Lindav, je moral oditi na Policijsko postajo Škofja Loka, tja kjer je policijsko kariero verjetno tudi začel. Igor Lamberger je bil, kot karierni kriminalist, poslan med policijske forenzike, s to stroko pa se nikoli ni ukvarjal. Janez Rupnik je dobil pisarno na Policijski upravi Ljubljana, kjer je bil nekoč direktor. Danijel Lorbek je dobil pisarno na Policijski upravi Maribor, kjer je bil nekoč prav tako direktor. Slavku Korošu, dosedanjemu vodji ministrovega nadzora nad delom policije, pa sramotno poročilo, ki ga je spisal o tem kako so policisti opravljali svoje delo v času masovnih in nasilnih demonstracij v času prejšnje vlade, pa tudi jokanje pred kamerami kako ga je sram, da je policist, ni pomagalo, poslali so ga na Policijsko postajo v Slovenj Gradcu.
Seveda se upravičeno sprašujete, kaj to pomeni? V prvi vrsti te premestitve pomenijo kaznovanje za opravljeno delo v času prejšnje vlade, ko so policisti in omenjeni policijski šefi, po mojem prepričanju, svoje naloge opravili, kar se je dalo korektno in odgovorno. Tudi lokacije kamor so jih poslali, zlasti Boštjana Lindava, so nič drugega kot kaznovanje in zasmehovanje. Če pa se sprašujete, kaj bodo delali, je vaše vprašanje na mestu. Moj odgovor pa je tudi jasen. Nič ne bodo delali, za kar bodo, ne po svoji krivdi, na račun davkoplačevalcev, prejemali visoke plače, po višini podobne tisti, ki jo ima predsednik vlade. Noro, seveda imate prav.
Kaj pa karierni policijski sistem, na katerega prisegajo tako v policiji z Jušićem na čelu, kot tudi v politiki, tudi Boštjan Poklukar očitno prisega na karierni policijski sistem, tako je vsaj govoril v Državnem zboru. Toda že v primeru Jušića, ki ni vodstveni karierni policist se mu je to zalomilo (izpolnjeval je želje Roberta Goloba), kaj šele v primeru tistih, ki so bili danes kazensko premeščeni. Sam s seboj pa prihaja v očitno nasprotje z napovedjo, da bodo najvišja mesta v policiji (generalni direktor policije), lahko zasedali ljudje izven policije, ki nikoli niso bili zaposleni v policiji. To pa je točka, ki je ni prestopil niti socializem in komunizem, vsaj po letu 1985 ne. Že takrat so regijski policijski šefi postajali le policisti, tisti na vrhu državne policije, pa so mesta zadržali vse do osamosvojitve Slovenije.
Če je Boštjan Lindav svoj prvi policijski delovni dan preživel na nivoju ene od policijskih postaj, za tem pa se je po vodstveni karierni lestvici povzpel na najvišje mesto v policiji, danes pa so ga poslali nazaj na policijsko postajo, potem to ni karierni policijski sistem. Podobno velja za vse ostale naštete.
Senad Jušić, danes sedi v »generalski« policijski pisarni, seveda se počuti kot »general«. Veselo izpolnjuje tudi želje Roberta Goloba in Boštjana Poklukarja. Nisem pa prepričan, če se zaveda, da pod noben dokument o kaznovanju podrejenih nista podpisana ne Robert Golob ne Boštjan Poklukar, temveč on osebno, ki je za vse to tudi odgovoren. Prav tako ne vem, če se zaveda, da bi ga lahko tisti, ki bodo prišli za njim poslali tja, kjer je policijsko kariero začel, torej na eno od lokalnih policijskih postaj na obali. Če danes »generalsko« uživa, ob morebitno takem kaznovanju njega, s strani njegovih naslednikov, gotovo ne bo užival.
