Piše: Jože Likar
Še nikoli ni bilo na Slovenskem absolutno in odstotkovno toliko nasilja, kriminala, samomorov, depresij, razvezanih zakonov, moralne razpuščenosti, nevroz, alkoholizma, zasvojenosti z mamili in psihosomatskih obolenj kot danes. Današnji »svobodni« človek ima svoje ujetništvo najbolj primitivnih nagonov za znak samouresničitve. Je čustveno prazen, pleše noč in dan okoli samega sebe, tako da ga z najbolj prizanesljivo oceno ni mogoče imeti za normalnega. Vrh tega se še politično organizira in s tem krepi svoj položaj v družbi.
Kot bi poslušal osamljene glasove v puščavi, da človek z vsem svojim znanjem, načrti, sistemi in orodji ne bo spremenil svoje usode, če se ne bo spremenil sam. Zato ni čudno, da zapravljamo tako kot naravna bogastva, tudi moralni kapital, ki so nam ga skozi stoletja ustvarili naši predniki. Če še obstajajo spoštovanje in ljubezen do bližnjega, poštenost, obzirnost, delavnost, občutek za pravo mero, vest in sramežljivost, potem je to zgolj zato, ker nismo iz slovenskega naroda še povsem izginili. Prepričanje, da je mogoč obstoj družbe, ki bo delovala tako dobro, da nikomur ne bo treba biti dober je zmotno!
Je demokracija združljiva z nemoralnostjo in cinično distanco? Že stari Rimljani so vedeli: kaj koristijo vsi zakoni, če v družbi in ljudeh ni morale in vesti? Tako misli dr. Požarnik. Med tem ko pridno sestavljamo stalinistična poročila in zaposlujemo vse več policistov, zdravnikov, psihiatrov, psihologov, socialnih delavcev, prevzgojiteljev v zaporih, o vzrokih tega kar se nam dogaja ne slišimo nič. Že Milovan Djilas, ki je bil poleg Tita, Kardelja in Rankoviča eden najvidnejših v revolucionarnih krogih je uvidel, da »novi razred« vodi državo v napačno smer. Seveda je to svoje prepričanje drago plačal. Danes nam vladajo že vnuki takratnega novega razreda, zato jih lahko smatramo za »najnovejši razred«, ali kot je bivši poslanec Koprivec izjavil: »Smo ponosni nasledniki komunistične partije!« Tako imenovana OF si je za enega izmed ciljev revolucije postavila zahtevo, da bo temeljito spremenila značaj slovenskega človeka. Vse lanske volitve so dokaz, kako temeljito jim je to v sedemdesetih letih pranja možganov tudi uspelo. Zdaj lahko vsak razumen človek vidi, kam to pelje. Tako kot so njihovi predniki zafurali Jugoslavijo, želijo tudi Slovenijo.
Kdo in kaj so ti ljudje so javno pokazali tudi ob Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu, ki naj bi bil tempelj kulture slovenskega naroda. Pa privlečejo na oder ostarelo revolucionarko, iz katere kar bruha komunistično sovraštvo. Tej moralni pokveki, ki sama sebe imenuje Hudičevka, zbrana »kulturna« elita ploska skupaj z državnim vrhom. »Žalost mene premaguje…!« Škoda, da tam ni bilo nikogar, ki bi znal uporabiti kako pastirsko orodje!
Kulturna ministrica je javno izjavila, da bi moral pater Marko Rupnik vrniti Prešernovo nagrado. Kot laik sodim, da so njegove poslikave umetnine, ki bodo preživele naš čas, za razliko od tisoč packonov. Ti za svoj status umetnika prejmejo mastne denarce in ne sodijo drugam kot na smetišče, kamor so odpeljali več kot sto kamionov »umetnin« iz tovarne Rog. Pastirsko orodje pa sem omenil zato, ker sem bil v otroških letih kot marsikateri vaški otrok – pastir. Pasel sem krave v Zadlogu, ki je rojstni kraj Marka Rupnika. Poznal sem očeta in sestro, ker sta delala v zbiralnici mleka. Hišna imena še poznam, ljudi pa bolj malo. Še vedno pa sem v stikih z njegovima bratrancema, ki sta v redu možakarja. Prav zato ne morem verjeti, da je vse to res, kar poročajo naši mediji. Po trideset in več letih je težko reči, kje je kdo bil in kaj počel. Čudno se mi zdi tudi tole: patri in nune imajo ločene samostane, kako se je lahko dogajalo kaj takega, kar se je dogajalo v Foto Pubu?
Govoré, da bo še bolj hudo,
da bodo si klicali iz gore v goro:
»Človek, človek, si ostal?
Rad bi roko ti podal!«
Pa ne bo nikogar, da bi se odzval! …
To pesem smo se učili v osnovni šoli, zdaj se spomnim samo še teh verzov. Prepričan sem, da tako apokaliptičnih časov, nikoli ne bomo dočakali. Toda ta koalicija in ta vlada nas peljejo v to smer!
Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!
