Piše: C. R.
Srednjeveško mesto Kamnik vas vabi na ogled treh gradov, dveh samostanov, najlepše, nekdaj obrtniške ulice Šutne in na številne prireditve skozi vse leto.
Sakralna dediščina nekega mesta skozi zgodovinsko noto obiskovalcem prav gotovo prikaže identiteto in karakter tako mesta kot njegovih prebivalcev. Skupaj z drugo arhitekturno in kulturno zapuščino naših dedov, sakralna dediščina daje mestu dušo in avtentičnost doživetja.
Mesto z bogato kulturno in sakralno dediščino
Kamnik s svojo bogato zgodovino srednjeveškega mesta, starega 793 let, skozi svoja častitljiva leta obstoja nosi premnogo čisto svojih avtentičnih zgodb, nad katerimi se dandanes navdušujejo tako domači kot tuji obiskovalci. Veliko zgodb se prepleta s pomembnimi Kamničani in obiskovalci tega mesta, ki so predvsem prek močne vloge dveh samostanov na vsakdanjik Kamničanov pomembno vplivali na gospodarski in kulturni razcvet Kamnika skozi stoletja.
Kot primer, ki privablja številne turiste za vrata frančiškanskega samostana, je prav gotovo bogata knjižnica, ki je bila ustanovljena leta 1627. Je ena najstarejših ohranjenih v Sloveniji. Obsega približno 10.000 zvezkov, med katerimi je vsaj 25 prvotiskov – inkunabul (obdobje od 1450–1500). Hrani tudi približno tri tisoč knjig iz 17. in 18. stoletja. Med prvotiski je tudi popolna Biblija Jurija Dalmatina (1584), Pentatevh (Prvi del Biblije, ki obsega pet Mojzesovih knjig, 1578) in tudi prva izdaja Slave vojvodine Kranjske J. V. Valvasorja. Pentatevh je omembe vreden tudi zato, ker je ohranjen v svetu samo še v šestih izvodih. Knjižnica tako nedvomno sodi med najdragocenejšo zgodovinsko in kulturno dediščino Kamnika, Slovenije in Evrope.
Ker v Kamniku izjemno cenijo tradicijo in zapuščino svojih dedov, so pripravili programe za otroke skozi unikatno in edinstveno Pastirsko akademijo, kjer lahko otroci spoznajo in se učijo pastirskih veščin, hranjenja in nege živali v idiličnem glamping naselju ob reki Kamniški Bistrici v Slovenia Eco Resortu, kjer so po zasnovi kapele Marije Snežne z Velike planine postavili svojo leseno kapelo, imenovano po svetniku in zavetniku popotnikov, svetem Krištofu, ki je bila zgrajena po starem tradicionalnem načinu skodlarstva.
V Kamniku smo ponosni na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je ustvaril prepoznavna in čudovita arhitekturna dela v središču mesta, kot so železniška postaja Kamnik-mesto, obnovljena fasada na Glavnem trgu, most čez Nevljico in kapela Božjega groba v frančiškanskem samostanu. Mojstra Plečnika pa srečate tudi drugje po Kamniku, med drugim je na stranjskem hribu začel z veliko in zahtevno obnovo cerkve v Stranjah.
Edinstveni preplet kulturne in sakralne dediščine s sodobno turistično ponudbo pa danes predstavlja zgodba Mekinjskega samostana, ki so ga leta 2016 sestre uršulinke podarile občini Kamnik. Mekinjski samostan je bil ustanovljen leta 1300 in prvotno namenjen za klarise, uršulinke pa so v njem bivale dobrih 112 let. Samostan so redovnice kupile v slabem stanju, veliko moči in sredstev je bilo vloženih v ta samostan, zapiše s. Zorica
Blagotinšek, provincialna predstojnica.
Od takrat se v samostanu Mekinje pišejo nove zgodbe pod njihovim motom: »Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.« Z različnimi dogodki, s koncerti, prireditvami, kot je Festival pod krošnjo, dodobra popestrijo dogajanje v Kamniku skozi vse leto. Pod vodstvom direktorice Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irene Gajšek so oživili Dorotejino šolo in Dorotejine produkte, ki so naprodaj v samostanu in pomenijo unikatno obogatitev turistične ponudbe Kamnika.
Več o Doroteji Sidoniji Gallenberg
Deklica Doroteja je bila deležna najboljše vzgoje in izobrazbe, kot se za hčerko premožnega in uglednega grofa spodobi. Kje, kdaj in kako je Doroteja zaslišala Božji klic, se ne ve. Kot hči vplivnega grofa je imela možnost za odlično poroko, vendar je s komaj šestnajstimi leti zapustila svet popolnega udobja in se podala v mekinjski samostan med sestre klarise, kjer se je zavezala čistosti, uboštvu, pokorščini in klavzuri. Ko je Doroteja že polnih 26 letih zgledno bivala v samostanu in se v vmesnem času dodatno izobraževala zlasti v umetnosti poznavanja zelišč, koristnosti njihove uporabe ter njihovih zdravilnih učinkih, je bila po smrti predhodnice Katarine Attems izvoljena za novo predstojnico samostana, prvo po dobrih 400 letih iz direktne linije rodbine Gallenberg. Vodenje je prevzela z resnostjo, s preudarnostjo, predanostjo in z vero. Zgodba o njenem življenju je bogata, plodna in polna predajanja, znanja, izobraževanja in stremljenja k boljšemu načinu življenja za vse.
Sedaj se trudijo obuditi delo Doroteje Sidonije in prenesti njeno znanje in njene vrline nazaj v samostan. Želijo, da poslopje postane center znanja, kakršen je bil včasih, ko je sprejemal gojenke in jim omogočal izvrstno izobrazbo, za kar so se zavzemale tudi zadnje lastnice sestre uršulinke, center miru in kontemplacije, ki ga še vedno prežema energija tisočih in tisočih ur, prebitih v molitvi. V tistega duha časa vas popeljejo s stalno razstavo klaris in uršulink. V nasprotju z zaprtim redom klaris pa so odprli samostanska vrata in si prizadevajo, da se ljudje srečujejo in družijo na različnih kulturnih dogodkih. To sta poslanstvo in vizija Mekinjskega samostana danes. Vabijo vas, da vstopite v ta svet.
Kdo ne pozna legende o Kamniški Veroniki, lepi, bogati in zelo skopi grofici, ki trem bratom duhovnikom ni uslišala srčne prošnje. V Kamniku so namreč živeli trije bratje duhovniki, ki so želeli hkrati maševati. Zanje so na Malem gradu v središču mesta začeli meščani postavljati cerkvico s tremi kapelami, a jim je zmanjkalo denarja. Veroniko, ki je živela na Malem gradu, so prosili za nekaj zlata, da bi lahko dokončali gradnjo. Toda ona se je silno razjezila in rekla, da se rajši spremeni v kačo, kot bi dala denar za kapelico. Ko je to spregovorila, se je spremenila v pol žensko in pol kačo ter se splazila v zemljo pod Mali grad, ki ga je s silovitim udarcem v obzidje spremenila v ruševine, ki jih turisti obiskujejo še danes in jim turistični vodniki pripovedujejo legendo o Veroniki, ki še danes varuje svoj zaklad v podzemeljskih kleteh in čaka na svojega rešitelja na Malem gradu, ki danes kot najlepši turistični biser predstavlja simbol mesta Kamnik.
Nekatere glavne lastnosti stavbne dediščine Tuhinjske doline iz preteklosti so se ohranile vse do danes. To so vselej znameniti dvojni kozolci – toplarji, stari mlini in žage ob vodi, kašče iz 17. in 18. stoletja, na hribčkih pa že od daleč zagledamo tudi cerkve, ki so večinoma gotske in kasneje prezidane in barokarizirane, dve pa spadata v predkrščansko obdobje. Večina jih je obdana z obzidjem, ki je v preteklosti prav tako kot dvignjena lega pomagalo pri obrambi proti Turkom. Po koncu Rima so se prebivalci selili v višja območja, takrat je nastalo naselje Gradišče (pomeni utrjena naselbina na vzpetini), ker so se bali barbarov, višja pozicija pa jim je kasneje omogočala tudi varno zavetje pred Turki.
Tako še danes lahko obiščemo mnogo cerkva v tem prelepem koščku sveta. V Nevljah pri Kamniku stoji cerkev sv. Jurija, ki je dejansko najstarejša cerkev na Kamniškem, saj so bile Nevlje do leta 1232 najbrž sedež kamniške prafare. Po ljudskem izročilu je včasih od Kamnika do Nevelj segalo jezero, zato se je tudi tukajšnja cerkev imenovala sv. Jurij ob oziroma na jezeru. V neveljski cerkvi sta dve grobnici, kjer naj bi bili pokopani Andeški grofje iz Starega gradu nad Kamnikom, srednjeveški vladarji kamniškega ozemlja. V dolini najdemo še ostanke dveh srednjeveških gradov (Špitalič in Motnik), razvaline tretjega pa naj bi se nahajale pod zemljo in so le delno vidne (grad Livank nad Šmartnim).
Cerkev svete Neže v Selah pri Kamniku je stara že več kot 150 let. V Lokah pri Tuhinju se že od daleč na poti pred nami odpre razgled na cerkev sv. Tomaža. V Šmartnem v Tuhinju najdemo cerkev sv. Martina (prvotna cerkev iz 13. stoletja), ki je bila po požigu znova zgrajena na mestu nekdanjega farovškega hleva od leta 1960. V Gradišču stoji znana cerkev sv. Miklavža (prvič omenjena že 1526), v kateri so freske iz 18. stoletja. V Zgornjem Tuhinju pa vztrajni popotnik odkrije manj znano, a simpatično cerkev sv. Vida, ki je služila že v zgodnjih letih pokristjanjevanja Slovencev. V tem delu doline stoji tudi cerkev Marije Vnebovzete, za katero izročilo pravi, da so njeno prednico sezidali že Celjski grofi kot kapelico ob njihovem dvorcu. Bela nad Motnikom pa se lahko pohvali s svojo cerkvijo svetega Nikolaja – Miklavža iz okoli leta 1470. V Motniku se lahko pohvalijo z dvema cerkvicama, cerkvijo sv. Magdalene (njena predhodnica je iz 13. stoletja) in cerkvijo sv. Jurija (zgrajena pred 1684 letom).
Za popotnika pa je posebno zanimiv kraj Motnik, zadnji večji kraj v kamniški občini na meji s Štajersko, s svojim zgodbami, ki jih vaščani oživljajo s spoštovanjem preteklosti in z ljubeznijo do svojega zanimivega kraja, kjer najprej opazimo značilni trg Motnik. Med 15. in 19, stoletjem so v tem kraju cvetele bogato razvite obrti: mesarstvo, tkalstvo, klobučarstvo, suknarstvo, barvarstvo, železarstvo, najbolj pa usnjarstvo. Dobro so živeli tudi od furmanstva oziroma frojtarstva, izborili pa so si tudi sodstvo, na kar nas danes spominja sramotilni steber – panger z letnico 1739 v 120 let starem parku Pod lipami. Nanj so privezovali tatove in druge hudodelce, ki so bili potem javno izpostavljeni zasramovanju. Zgodbo o motniškem polžu pa vam domačini najraje povedo sami, zato vabljeni pod njihovo lipo sredi motniškega trga.
Popotnik poleg dobrih 40 kilometrov urejenih pohodnih poti skozi Tuhinjsko dolino in številnih stezic po dolini Kamniške Bistrice izbere tudi pohajanje po znani romarski Jakobovi poti od sv. Jakoba do sv. Jakoba – iz Kamnika v Šentjakob. Zanimivost predstavljajo školjke, ki simbolizirajo to pomembno romarsko pot in jih v bakreni različici lahko opazite na tleh Glavnega trga v središču mesta.
Septembra se v Kamniku odvija največji etnološki festival v Sloveniji, Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, ko se tradicija združi z etnografijo, kulturo in zabavo. Sedaj že pet desetletij festival predstavlja ponos mesta, domačini pa mu radi rečejo kar »noše«. Letos ste med 9. in 11. septembrom vabljeni na praznovanje 50-letnice tega pomembnega festivala.
Vabljeni v mesto Kamnik, prežet s tisočerimi zgodbami bogate kulturne in sakralne dediščine. (Vir o kamniških cerkvah: Diplomsko delo: Tuhinjsko – Motniška dolina skozi zgodovino avtorice Nataše Klopčič)
Dr. Noah Charney, ki je pridobil doktorat iz poznavanja dragocenih del svetovno znanega slovenskega arhitekta, je turistom razkril, zakaj ga je kot tujca iz daljne Amerike Plečnik tako očaral in zakaj ga je od vseh Plečnikovih del najbolj fascinirala prav kapela Božjega groba v frančiškanskem samostanu. Dr. Charney je ameriški pisatelj uspešnic, profesor umetnostne zgodovine in kolumnist, avtor svetovne uspešnice, romana Tat umetnin (2007). Rojen je bil v New Havnu v Connecticutu, potem ko je bival v številnih evropskih mestih, pa se je z družino ustalil v Kamniku.
Vodenje po mestu zaokroži edinstveni obisko Plečnikove posebne sobe, katere pohištvo je arhitekt oblikoval za svojega takratnega prijatelja Janka Steleta, nosilca družinske tradicije izdelovanja sveč v Pax svečarni Stele, ki jo vodi in razvija njegov vnuk Janez Stele.
Prav tako za skupine organizirajo vodenje po sledeh slovitega arhitekta, ki so jih poimenovali »Plečnik je šel mimo«.
Sloviti stol Rex, slovenski oblikovalski izdelek, ki je našel pot celo v sloviti muzej MOMA, predstavlja delo nekdanje tovarne Stol Kamnik. Poleg tega izdelka oblikovalca Nika Kralja si lahko ogledate tudi stole Michaela Thoneta in Branka Uršiča v Medobčinskem muzeju Kamnik, kar priča, da se slovenski oblikovalci lahko vidno uveljavijo tudi v tujini. Morda še večji uspeh kot Michael Thonet je dosegel oblikovalec in inovator Niko Kralj. Njegov stol Rex iz leta 1952 je bil tako oblikovalski kot tehnološki dosežek. Kralju je namreč uspel poseben način krivljenja vezane plošče, ki ga je »izstrelil« med največje oblikovalske legende in mu je prislužil vstop med oblikovalce, ki jih je v svoje prostore sprejel newyorški muzej MOMA (Museum of Modern Art).
Razstavo v Medobčinskem muzeju Kamnik spremljata katalog in dokumentarna oddaja TV Slovenija o Niku Kralju in njegovem stolu Rex. Razstava je nastala v sodelovanju z arhitektom Brankom Uršičem, družinama Kralj-Iglič in Arhitekturnim muzejem Ljubljana, ki hrani zbirki industrijskega oblikovanja Nika Kralja in Branka Uršiča.
