Piše: Franc Bešter
Znanost objektivnega opazovanja in merjenja: raziskovanje sveta, materije s to metodo je doseglo svoje meje, napredek tehnike je dosegel svoje meje, izboljšujemo že lep čas znane stvari, a tudi za inovacije je treba vedno več časa, denarja, znanja, ljudi…, nekaj napredka bo še na področju umetne inteligence, vendar pa digitalna tehnika vedno bolj kaže tudi svoj temni, včasih celo grotesken, grozeč obraz.
Morali bomo priznati meje – znanosti, tehnike. In sprejeti tudi, da gospodarska konjunktura, temelječa na tem, ne more (ni mogla) iti nekam v nedogled, razcvetu je nujno sledilo današnje propadanje. Ne samo zaradi prej omenjenega, tudi iz drugih razlogov: zaradi konkurence, zasičenosti trgov, problemov s surovinami in energijo.
Temne plati napredka
Dolgo smo priznavali in bili pripravljeni videti samo dobre plati tega napredka, uživali smo v neštevilnih udobnostih, ki jih je prinesel, in priznati moramo: zaradi njega toliko ljudi lahko živi, in toliko jih tako dobro živi – kot še nikoli v zgodovini. A nismo hoteli videti temnih plati (slabih posledic) vsega tega, dolgo smo pred njimi tiščali glavo v pesek, pred tem, da je vse to zahtevalo svoj davek: izčrpavanje virov, onesnaževanje, umiranje narave (izumiranje vrst). Narava pač vrača udarec, ki smo ji ga zadali z VRO, in ker smo tudi mi del ta narave, sledi, da z ogrožanjem narave ogrožamo tudi sebe.
Seveda se je človek podal v razvoj VRO v pričakovanju zgolj koristi od tega, a v tem svetu so negativne posledice neizbežne. Le-te pa so pravzaprav znane že dolgo, a z njimi so se ukvarjali le redki posamezniki, ki jih večina ni jemala resno. Poleg tega: miselne šablone v glavah ljudi, ekonomija, strukture, institucije, na čemer deluje ta civilizacija – vse to ima svojo in to veliko inercijo (vztrajnost). In krize okolja ni povzročila samo ekonomija, ampak tudi politika. Demokracija kot politični sistem: politiki, da so izvoljeni, morajo ustreči volivcem, tu pa igra gospodarska rast ključno vlogo. Potem politična razdeljenost sveta: zaradi nje ne prihaja do tekmovalnosti le med firmami, ampak tudi med državami, in zaradi nje prihaja tudi do oboroževalne tekme, vse skupaj pa seveda tudi povzroča uničevanje okolja.
Podlaga za pojav totalitarnih ideologij
Seveda pa ta razvoj (znanost-tehnika) ni izvršil negativne učinke le na naravo, nujno in neizbežno tudi na družbo. Ena od teh je (po mojem) pojav totalitarnih ideologij in režimov, kot so fašizem, nacizem, komunizem. In tudi globalizem. Trije totalitarni režimi, ki so prinesli toliko gorja, imajo res svoje skupne imenovalce, npr. socialistično idejo enakosti vseh, in k upravljanju take družbe je poklicana ena avtokratska stranka s svojo edino zveličavno ideologijo in z enim Vodjem, ki je tako rekoč nekakšen bog.
Take ideologije in sistemi so simptom neke bolezni – moderne dobe. So posledice negativnih učinkov moderne znanosti in tehnike na družbo. Zakaj, na kakšen način? Racionalistične znanosti navajajo k postavljanju Razuma na prvo mesto (v srcu), posledica je pojav filozofije, po kateri Razum lahko spozna resnico, kar vodi do totalitarne Ideologije (ki je »pravilna« in ki vse pojasni), do stanja duha, ko človek postane nad-človek ali celo nekakšen bog. Tehnika: nastanek industrije, posledica je nov družbeni razred – delavci. Ta izkoriščani razred naj osvobodi Partija kot njegova avantgarda in s pomočjo tehnike ustvari nekakšen raj na Zemlji.
To so ideje marksizma, ki je v osnovi teh ideologij, na Marxa pa sta močno vplivala razsvetljenstvo in francoska revolucija. Razsvetljenstvo s svojim racionalizmom in idejo enakosti, in francoska revolucija s svojim nasilnim prevzemom oblasti. Marksizem je racionalistična in nasilna ideologija: ima se za znanstven nazor, z edino pravilno razlago delovanja in razvoja družbe. In je nasilna ideologija: zagovarja pravico do nasilnega prevzema oblasti in do izvajanja revolucionarnega nasilja. In to marksistično idejo so tako fašisti kot nacisti in komunisti tudi udejanili v praksi.
In tako kot smo prepoznali in spoznali vzroke za krizo okolja (čeprav šele zdaj, ko ta že močno pritiska na nas), tako bomo morali sprejeti tudi negativne učinke (tehno)znanosti in tehnike na družbo, prepoznati znanost in tehniko kot pra-vzroka za te negativne pojave, če jih ne bomo spoznali in priznali, bo nemogoče proti njim ustrezno ukrepati.
Če na kratko povzamemo: napredek znanosti in tehnike se zaustavlja, predvsem zato, ker je spoznavna metoda znanosti, ki je VRO pomagala ustvariti, v glavnem izčrpana. Zaustavljati se je začel ekonomski razvoj, temelječ na VRO, in to (racionalistično, industrijsko) civilizacijo so začele ogrožati naravne nesreče – posledice masovne uporabe VRO. Zato imam moderno dobo za mrtvo. In živimo v vedno bolj onesnaženem okolju. Zato se dela na »zelenem prehodu«, vprašanje pa je, če je ta možen, če bo sploh uspel, in zahteval bo velik ekonomski davek, tveganje za izgubo konkurenčnosti in s tem za gospodarski propad.
Človek je pač takšen: od nečesa zahteva in pričakuje samo koristi – smo pač sebična bitja, pred neprijetnostmi, ki jih vsaka stvar prinaša s sabo, pa tiščimo glavo v pesek, dokler se le da. Tako tudi pred negativnimi učinki VRO na naravo. Kaj pa negativni učinki (tehno)znanosti in tehnike na družbo? Tudi ti obstajajo in so tudi, kot učinki na naravo, nujni, neizbežni. In jih tudi neradi priznamo, sprejmemo. Toda: ali se jih sploh zavedamo? Če so, so nujno manj opazni in teže dokazljivi.
Podoba sveta, način mišljenja
Znanost in tehnika sta povzročili močno pogojenost človeka z nekim načinom mišljenja in življenja, toda, ali so od teh znanj in tega načina mišljenja res samo koristi in pozitivne stvari, ali se tudi v tem ne skrivajo številne pasti in negativnosti?
Empirične znanosti izvršujejo velikanski vpliv na podobo sveta, v kateri živi moderni človek, in na njegov način mišljenja, iz več razlogov. Ker se jih vsi učijo v šolskem sistemu, in ker vanje verjamejo, to pa spet iz več razlogov: ker je to znanje nekaj »dokazanega« in ker je »eksaktno podano«, in ker vsa tehnika, ki so jo te znanosti odločilno pomagale ustvariti, deluje in nam služi, torej je v teh znanostih in njihovih teorijah vsebovana »resnica« o svetu in človeku.
Okužba možganov s temi znanji pa v ljudeh povzroča bolezen (duše), ki se imenuje racionalizem in je postala kuga moderne dobe. Ta (racionalistična) znanja namreč masovno navajajo ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto v duši (v srcu), racionalizem je zato tudi neko stanje duha, ki prinaša veliko slabih posledic za človeka. Tukaj se bom osredotočil na dve. Najprej ta kuga povzroča absolutiziranje (moderne) Znanosti, s tem podobe sveta, ki jo je zgradila, le-ta pa je zelo enostranska, predvsem v njej ni prostora za Boga, racionalizem zato vodi v ateizem. In potem: iz tega stanja (racionalizma) izhaja nek način mišljenja, po katerem Razum lahko spozna resnico, tudi resnico o dogajanju sveta, posledica pa je neka velika zmota sodobnega človeka, po kateri se je s pametjo in racionalističnim znanjem mogoče v življenju pravilno odločati, se usmerjati.
Tu bo marsikdo dejal: razum moramo uporabljati, in če z njim ne moremo do resnice, to vodi v nezdravi skepticizem. In kako naj bi se v življenju odločali, če ne s pametjo in svojim znanjem?
Da, razum moramo uporabljati, vendar ima le-ta svoje meje, in so številne situacije, ko je povsem nemočen. Tu si potem moramo pomagati z drugimi potmi do resnice, o tem sem že nekaj napisal: do resnice o dogodkih sveta je mogoče s pomočjo Duha in tega, kar nam Duh daje (npr. skozi videnja). S tem smo prišli do verske spoznavne stavbe, a tudi do neke težave: to stavbo je virus kuge racionalizma (ki je moderna Znanost) v človeku Zahoda razkrojil, porušil. A večinoma se ta človek ne zaveda tega učinka racionalizma niti, kdaj, zakaj in kako je to stavbo (krščanstvo) izgubil. In da se znotraj nje skriva znanje za pravilno odločanje, da bi jo zato moral v sebi na novo, zavestno postaviti, izgraditi. In to je velika naloga, ki nas čaka v novi (po-moderni) dobi. Uresničljiva pa ni s »starim kvasom« starega, klasičnega (čeprav na novo prevedenega) Svetega pisma, ki je izgubil svojo moč. Dovolj veliko znanje in dovolj močno obliko, v kateri je predstavljeno, vidim v knjigah RŽVB, ki sem jih tu že omenjal.
Racionalizem, materializem, ateizem
Še nekaj besed o materializmu, ki tudi označuje našo dobo: tega je povzročila (ga povzroča) moderna tehnika, s tem, da je ustvarila potrošniško družbo, z njenim pohlepom, materialno vezanostjo, uživaštvom, služenjem denarju…, kar vse je v nasprotju z zahtevami in principi (vsake) religije, v ateizem nas je torej zapeljal tudi duh materializma.
Če povzamemo: moderni znanost in tehnika povzročata racionalizem in materializem v ljudeh, v družbi, to dvoje pa vodi v ateizem. Moramo zaključiti, da je zaradi njiju zahodni človek tudi veliko izgubil. Prej je bilo nekaj govora o tem, da sta znanost in tehnika botrovali pojavu totalitarnih ideologij in režimov. Če pa človek izgubi vero, se pojavi neka praznina, in potem na to mesto stopi ideologija, človek namreč potrebuje neko matrico, po kateri vsakodnevno deluje. In ko so ti režimi (nasilno) prevzeli oblast, so preko medijev načrtno širili tudi svojo (ateistično) Ideologijo. Pomembna ni torej sama ideologija kot taka, pomemben je tudi »duh časa«: znanost in tehnika sta v družbi ustvarili tudi podlago, na katero so se totalitarne ideologije potem zelo dobro prijemale. Danes ugotavljamo, koliko gorja in žrtev so povzročili totalitarni režimi, in te totalitarizme obsojamo, ugotavljamo velike podobnosti med političnimi programi teh režimov – posledica velike sorodnosti teh ideologij. Ker je pra-vzrok zanje isti: v znanosti in tehniki. In ugotavljamo, da se pri nas ne moremo otresti, znebiti posledic, dediščine nekega totalitarizma (komunizma), ki v resnici nikoli ni zares sestopil z Oblasti. Vprašanje je, če bo sploh kdaj mogoče uvesti resnično demokracijo. Omrežja realne politične moči (globoka država) se zlepa ne bodo hotela odpovedati svojim privilegijem. Kar pa povzroča revščino in razne krivice, posledica so tudi sedanji protesti.
Za konec: kriznost zaradi izgub
Moramo zaključiti, da tehnika ni izvršila le močne negativne učinke na naravo (onesnaženje, izumiranje vrst, podnebne spremembe…), znanost in tehnika sta izvršili močne negativne učinke tudi na družbo, predvsem je zahodni človek izgubil vero (krščanstvo), nastopila je doba masovnega brezboštva (poganstva), s tem je človek izgubil dejavnik, ki naj ustvarja red v družbi in dobro duhovno stanje v ljudeh, posledici sta notranje opustošenje in kaos. Ta civilizacija zato ne zahaja v hude dileme in zbeganosti zgolj na ekonomskem področju, ampak tudi na političnem: njene institucije in podsistemi so v hudi krizi. A če bomo nadaljevali po tej poti, se bo splošna kriznost moderne dobe samo še nadaljevala in stopnjevala. To pomeni, da je izhod v neki radikalni preobrazbi načina mišljenja in življenja. Za kar pa se moramo jasno zavesti pra-vzrokov za sedanje stanje, le-te sem skušal v tem prispevku nakazati.
