Piše: Lucija Kavčič
Štiriindvajsetega februarja je minilo leto dni, odkar je Rusija z vso silo napadla Ukrajino. Vojni po letu dni še ni videti konca. O Ukrajini, njenem junaškem boju za neodvisnost, njeni zgodovini in o tem, kdaj bo končno svobodno zadihala, smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Alešem Mavrom, avtorjem knjige Ukrajina. Od igre prestolov do vojne za samostojnost (2023).
DEMOKRACIJA: Gospod Maver, od kod vaše zanimanje za Ukrajino in zakaj ste se odločili napisati knjigo?
Maver: Večkrat rečem, da sem s to knjigo nekakšen vojni dobičkar. Ukrajina me sicer zanima že dobrih trideset let, od časa, ko se je podobno kot Slovenija osamosvojila. Vendar knjige gotovo še ne bi bilo, če ne bi brutalna ruska agresija na sosedo v meni ustvarila nujne želje, da vsaj malo »sodelujem« pri obrambi ukrajinske samostojnosti. Za prostovoljca na fronti ravno nisem (smeh), torej sem se lotil pisanja besedila, ki želi Slovencem približati to veliko državo, saj je bila žal vsaj do lanskega februarja v močni senci Rusije. Kot mulca v začetku devetdesetih me je sicer Srednja in Vzhodna Evropa pritegovala v celoti, a sta mi Belorusija in Ukrajina nekako najbolj prirasli k srcu, malo, ker sta imeli tako lepi zastavi, malo pa, ker sem imel občutek, da se bosta najteže otresli železnega objema ruskih sosedov. Žal sem imel prav.
DEMOKRACIJA: V vašem članku v Slovenskem času sem prebrala, da ste se na vojno v tej državi kar nekako nehote navadili – se je nanjo navadila slovenska družba?
Maver: Seveda se na vojno nisem čisto navadil. Sem si pa, potem ko je nekje v začetku aprila lani minila neposredna nevarnost za Kijev, oddahnil vsaj toliko, da nisem več imel stalnega cmoka v grlu kot v prvem mesecu vojne, ko sem se – sicer doma na kavču – počutil res grozno. Na neki način se mi je podrl svet. Pozneje so sicer še prihajali in bodo gotovo še prihajali trenutki, ko se me je loteval obup, recimo ob nesmiselnem napadu na nakupovalno središče v Vinici, na pristanišče v Odesi ali nedavno na stanovanjski blok v Dnipru, da ne omenjam vsega uničevanja infrastrukture v zadnjih mesecih. Ampak zdaj si navadno rečem, grozno je, toda Ukrajina bo na koncu svobodna. V prvem mesecu pa sem še vedno mislil, da lahko sovjetoidna pošast dejansko zasužnji državo kot tako. Močan je bil tudi strah, da se bo vojna razširila. To so Ukrajinci s svojim junaškim odporom preprečili. Slovenska družba se je spopadov verjetno navadila še za odtenek bolj kot jaz, čeprav me veseli, da je naklonjenost Ukrajini v okolju, ki je od 19. stoletja naprej gojilo precej nerealne in romantične predstave o Rusiji, še naprej znatna. Pomembno je tudi, da odnos do vojne ni razdeljen po običajnih delitvah med levico in desnico pri nas.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
