Piše: Bogdan Sajovic
Oni dan je zadnji šef slovenskega CK ZKS lansiral poziv, v katerem je zahteval, naj se takoj nehajo boji v Ukrajini. To bi bilo pozitivno, če bi pozval aziatskega agresorja, naj se pobere z okupiranih ozemelj, prizna krivdo za žrtve in razdejanje ter se začne pogajati za povrnitev vojne škode.
A poziv dejansko poziva svetovno javnost nasploh in Ukrajino še posebej, naj se sprijazni z izgubo okupiranega ozemlja. Ozemlja, ki ga je okupator formalnopravno že anektiral in na njem že izvaja določene dejavnosti iz suverenosti, podeljuje torej tamkajšnjim prebivalcem državljanstva in izvaja mobilizacijo. Oboje je po mednarodnih zakonih strogo prepovedano, aneksija okupiranega ozemlja namreč ni dovoljena, dokler se ne podpiše mirovni sporazum. S svojim pozivom Kučan in njegova kompanija torej skušajo legitimirati rusko kršitev mednarodnih zakonov in norm, da drugih ruskih zločinskih dejanj niti ne omenjamo. In vse to pod krinko lažne želje po miroljubnem sožitju. To sicer ni prvi Kučanov poniglavi poziv v korist agresorju. Februarja 1991, ko je jugoslovanska vojska že na veliko rožljala z orožjem, je Kučan s podrepniki izdal deklaracijo, v kateri je, spet v imenu lažnega miroljubnega sožitja, pozival k enostranski razorožitvi Slovenije, kar bi pomenilo križ čez slovensko samostojnost, ki Kučanu itak ni bila nikoli intimna opcija. Pri tem bi veljalo omeniti, da so jugoslovanski generali, preden so sprožili agresijo na Slovenijo, odšli na posvet in odobritev v Moskvo. Če potegnemo vzporednice med obema deklaracijama in podobnostjo razmer, lahko ugotovimo, da sta obe delo boljševikov stare šole, ki jim je pri srcu edino interes Kominterne. In da kominternovska naveza v Sloveniji še vedno deluje. Če torej želimo postati dejansko neodvisna evropska država, moramo kominternovsko zalego zbrcati tja, kamor spada, na smetišče zgodovine …
