Piše: Frančiška Buttolo
“Najlepše mesto na svetu”, kot ga s ponosom predstavlja domu in svetu njegov župan, se spreminja v edini tovrstni gulag*.
Počasi, počasi se Ljubljana povsem spreminja. Že s celo vrsto življenjskih področij je bliže kakemu gulagu, kot pa demokratičnim razmeram. Na vse več področjih se namreč pojavljajo razmere, ki so še najbolj podobne tistim, ki so utrjevale komunizem v prvih desetletjih obstoja Sovjetske zveze. Da, v “Najlepšem mestu na svetu” je življenje običajnih, zlasti revnih in starih meščanov, vse bolj podobno takšnemu, kakršno je bilo značilno za življenje v Leninovih in Stalinovih gulagih. Opisovali so ga številni ruski pisatelji, predvsem pa eden najbolj slavnih ruskih Nobelovih nagrajencev – Aleksander Solženicin, avtor romana Arhipelag Gulag (tudi Otočje Gulag).
Prvo takšno področje v gulagu “Najlepše mesto na svetu” je nespoštljivo ravnanje z mrtvimi nasprotniki komunizma. Vodstva gulagov jim že za njihovega življenja niso priznavala nikakršnih pravic, po smrti pa tudi ne do spodobnega pokopa, v domačem kraju in na domačem pokopalisšču, razen izjemoma, zelo, zelo redko. Prav tako kot žrtev komunizma ni bilo mogoče kulturno pokopati v gulagih, jih ni mogoče pokopati niti v novodobnem gulagu “Najlepše mesto na svetu”. Preprosto jih ni dovoljeno pokopati (nihče natančno ne ve zakaj, še po skoraj stoletju od njihove smrti). Komunistično vodstvo gulaga “Najlepše mesto na svetu” jih pač ne dovoli pokopati kot vse druge ljudi, še najmanj pa kot žrtve nekaterih najhujših revolucionarnih komunističnih zločinov med in po drugi svetovni vojni. Bili naj bi – kar vsi – izdajalci, čeprav sodno to ni bilo nikoli dokazano. Niti to ni znano, ali so bili res vsi nasprotniki komunizma. Ampak komunistično vodstvo gulaga “Najlepše mesto na svetu” tega ne verjame, in tudi noče verjeti, v v resnici ga niti ne zanima. Saj bi v primeru, ko bi na mestnih pokopališčih pokopavali kot vse druge ljudi tudi – in povsem nedolžne – žrtve komunističnega terorja, kar je na vsem kulturnem svetu edino sprejemljivo, pa gulag “Najlepše mesto na svetu” menda ne bi bil več gulag, ko bi njegovo komunistično vodstvo spremenilo svoje komunistično prepričanje in ravnanje. V njem pa, če bi se to zgodilo, morda sploh ne bi več vladali komunisti. To pa se ne bo zgodilo, če parafraziramo genialnega politika Staneta Dolanca.
Tudi pri organizaciji, vodenju in drugem, za življenje pomembnem odločanju in sodelovanju meščanov gulaga “Najlepše mest na svetu” so pomembni samo komunisti. Kot je znano, so takšni skoraj vsi člani mestnega sveta. Zato številčno šibka opozicija ne more sklicati niti ene same seje, na kateri bi obravnavali kakršenkoli resen problem. Resno spregovoriti ne morejo niti o tako nevarni ekološki grožnji, kot je na primer smrtna ogroženost zdravja meščanov zaradi – prej ali slej, morda zaradi potresa – izlitja oziroma vdora fekalij iz skoraj že speljane nove kanalizacije v velikanske količine pitne vode gulaga “Najlepše mesto na svetu”. Gre za maščevanje jugonostalgičnih komunistov v vodstvu tega gulaga zaradi osamosvojitve in demokratizacije Slovenije? Je to res dovoljeno? Dejstvo je namreč, da se je vodja tega gulaga na tujih televizijah hvalil, kako se njemu ne more v pravnem smislu prav nič zgoditi, ker sovraži enega največjih slovenskih politikov, tudi pomembnega osamosvojitelja. O tem problemu bi se morali v Sloveniji temeljito pogovoriti. Pa ga ni v komunistični tretjini županu naklonjenih ljubljanskih meščanov, kaj šele njemu naklonjenega mestnega svetnika, ki bi bil vsaj toliko odgovoren in pošten, da bi se zavzel za eno samo sejo sveta, ki bi jo sklicali – za zdravje meščanov zaskrbljeni – opozicijski svetniki, ki pač niso iz – bolj ali manj županovih – komunističnih strank.
Že skoraj brez pomena, ker nihče noče slišati, kot je v taboriščih navada, na primer o tem, da v gulagu “Najlepše mesto na svetu” ni poskrbljeno za zdravstveno varstvo večine tistih meščanov, ki niso mladi in zdravi, predvsem pa premožni, celo bogati. In gorje tistemu, ki bi javno podvomil v kristalno čisto delovanje in zlasti poslovanje vodstva največjega zdravstvenega doma gulaga “Najlepše mesto na svetu”. Vsem mora biti jasno kot beli dan, čemu in zakaj si zasluži nagrado vodja največjega zdravstvenega doma tega gulaga, zdravstvenega doma, ki ga je v kratkem času zapustila dolga vrsta zdravnikov, medtem ko različni bolniki, zlasti najhujši invalidi in nemočni starčki, celo ponoči v dolgih vrstah pred nekim še odprtim zdravstvenim domom čakajo na vsaj zasilno pomoč. Zato ne bo presenečenje, če se bo prvi zdravstveni dom za evtanazijo pojavil prav v gulagu “Najlepše mesto na svetu”, pa ne zato, ker bi bogati potencialni samomorilci denar odnašali v že tako prebogato Švico, temveč zato, da bi se v gulagu “Najlepše mesto na svetu” rešili revščine in odvečnih stroškov za vse, ki niso sposobni živeti človeka dostojnega življenja, kakršno živijo jugonostalgični komunisti v gulagu “Najlepše mesto na svetu” – skupaj s svojim županom. Ampak slovenska “ineligencija” vseh sort ne črhne niti mu. Že ve, da v gulagu takoj odletiš s stola, če rečeš kaj neprimernega. V gulagih pa imajo tudi stene ušesa.
* -Taborišča Gulag je leta 1917 (torej veliko pred Hitlerjem!) ustanovil Vladimir Lenin, vrhunec števila zaprtih političnih nasprotnikov pa so dosegla v času Josifa Stalina. V prvih letih obstoja je skozi Gulag prešlo 100.000 ljudi, do leta 1940 pa se je njihovo število povečalo na 1,5 milijona ljudi. (Katastrofalna številka, pa kot da ni bilo nič.)Med učenjaki se pojavlja soglasje, da je od 14 milijonov zapornikov, ki so prešli skozi taborišča Gulag, in 4 milijonov zapornikov, ki so šli skozi kolonije taborišč od 1930 leta do 1953, približno 1,5 do 1,7 milijona zapornikov tam umrlo zaradi nečloveških razmer, ali pa so umrli kmalu po izpustitvi. (Lepa zgodovina komunizma, pa še vedno številni sanjajo o njem in ga niti malo ne obsojajo.) – (Povzeto po podatkih v Wikipediji, na spletu.)
Frančiška Buttolo, Ljubljana
