Piše: G. B.
V novi številki tiskane Demokracije objavljamo obširno poročilo in analizo nedavne zlorabe proslave ob slovenskem kulturnem prazniku ter televizijskega prenosa le-te ter obujamo spomin na sabotažo iz leta 1991, ko so tedanjemu ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju izklopili mikrofon ob blagoslovu lipe. Pišemo o vse hujšem stanju slovenskih javnih financ, pa tudi o neverjetni samopašnosti ministrice za zunanje zadeve Tanji Fajon, ki očitno ne predstavlja svoje države. Objavljamo intervjuja z arhitektom dr. Matijo Blažem Vogelnikom ter nekdanjim ministrom za notranje zadeve Alešem Hojsem, pa tudi krajši pogovor z mag. Urošem Urbanijo, nekdanjim direktorjem Ukoma ter sedanjim direktorjem TVS, na temo financiranja STA.
Letošnjo osrednjo državno proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku si bomo (spet) dobro zapomnili. Če so v minulih letih dvigovali prah posamični nagrajenci zaradi kvaziumetniških inštalacij, kot je npr. dojenje psa, ali pa nastopajoči na sami proslavi (denimo Magnifico s kvaziprešernovskimi verzi), je tokrat že nekaj tednov pred proslavo za to poskrbela kar kontroverzna pesnica Svetlana Makarovič.
Kot je znano, je bila Makarovičeva nominirana za Prešernovo nagrado leta 2000, vendar je, ko je prišla na oder, sporočila, da nagrado v celoti (!) zavrača. In je ni sprejela. Vseeno pa ji je ob odhodu z odra, ko je spet sedla, čestital njen najbližji sosed, tedanji predsednik republike Milan Kučan. Razlogov za svojo zavrnitev nagrade ni povedala, se je pa kasneje izkazalo, da jo je močno prizadelo, ker je bil njen sonagrajenec katoliški klerik p. Marko Rupnik, čigar (sicer že stare) grehe s področja spolne nedotakljivosti so začeli javno razkrivati (šele) decembra lani. Makarovičeva je tako še podžgala negativne komentarje medijev, češ da je upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga je takrat vodil profesor Jože Kušar, naredil ogromno napako in poteptal vse do tedaj veljavne norme nagrajevanja umetniških dosežkov. Dogajanje na proslavi je v posebnem članku sicer podrobno (in nič žaljivo) opisal Delov novinar Marijan Zlobec, devet let kasneje pa je od Makarovičeve za to dobil klofute. Da, prav fizične – sredi Ljubljane.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki revije Demokracija!
V tedniku Demokracija lahko še preberete:
Škandaloznost ministrice za zunanje zadeve
Beseda škandal izvira iz starogrške besede σκάνδαλον oziroma skandalon, kar pomeni kamen spotike. Samostalnik v metaforični obliki označuje vzrok za nesrečo, katastrofo, v besedni zvezi pa lahko v prenesenem pomenu označuje povod za greh ali vzrok za pogubo. Tudi v Svetem pismu ima skandalon tak pomen, pomeni torej oviro, zanko ali kamen spotike, evangeliji z besedo skandalon označujejo tudi padec v svet laži, v katerega človeka povleče skušnjava, greh, se pravi vse, nad čemer se svetost zgraža, kar ni v skladu z zapovedmi ali s predstavami o moralnem načinu življenja. Sodobni pomen besede škandal se je seveda oblikoval z različnimi prevodi Biblije, zato ima beseda škandal v SSKJ dve razlagi. Prva je tale: škandal je nemoralno, nečastno dejanje, ravnanje, ki vzbuja ogorčenje, zgražanje javnosti: narediti, preprečiti škandal; urediti zadevo brez škandala; biti zapleten v škandal / ne delaj mi škandala, brž odidi / gospodarski, ljubezenski, politični škandal; // ekspr., v povedni rabi kar vzbuja ogorčenje, zgražanje zaradi nedopustnosti, zelo slabe kakovosti: tako slab prevod je pravi škandal / da tega ne veš, je škandal sramota. Druga razlaga se glasi: v medmetni rabi izraža ogorčenje, zgražanje; sramota: škandal, še zdaj niso končali del; pijan je prišel v službo.
Intervjuji: Matija Blaž Vogelnik, Aleš Hojs in Uroš Urbanija
»Vendar je to izvedel tudi kolega z »naše« Fakultete za arhitekturo, prof. dr. Borut Dobovišek, ki, kolikor je meni znanega, ni naredil kakšnih velikih premikov na področju gradnje velikih gradbenih objektov, če sploh, in si je mislil: Vogelnik pa te nagrade ne sme dobiti. Napisal je pismo na sklad za podeljevanje nagrad, da si Vogelnik za svoj patent protipotresne ojačitve potresno neodpornih obstoječih zgradb take nagrade ne zasluži, ker mora to znati vsak gradbeni inženir. Dobil je še tri sopodpisnike, morda so bili celo štirje, ne spomnim se več točno, ki so to njegovo zahtevo potrdili. Eden od njih je bil inženir, ki je zasnoval napačen konstrukcijski sistem za prizidek RTV, ki ga je projektiral prof. dr. France Rihtar. Pri tem pritlehnem dejanju so pa bili zelo uspešni, Vogelnik Kidričeve nagrade ni dobil. Čestitamo!« je v intervjuju za Demokracijo povedal upokojeni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo dr. Matija Blaž Vogelnik. Mag. Uroš Urbanija pa je razkril, da je bil prvi direktor Ukoma, ki je preveril, kakšno pogodbo je njegova predhodnica podpisala s tedanjim direktorjem STA Veselinovičem. »V luči vestnega gospodarjenja sem nato zahteval, da se pogodba izpolnjuje. In verjetno sem bil tudi prvi direktor Ukoma, ki je pogledal, kaj je nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca zapisala v zakon o STA. Naj povem, da je zakon, ki ga je spisala Širca, katastrofa za STA. Ampak očitno ni motil niti gospoda Veselinoviča niti kogar koli drugega.« Aleš Hojs pa je odgovoril na vprašanje, česa ga obtožuje Inštitut 8. marec: »Iz tistega, kar so javno govorili, pa menim, da so napačno dojemali stvarnost in zapisana dejstva. Ko so jih nekateri označevali za krivce požarov na Krasu, sem jih vzel v bran in jasno zapisal, da to ne drži. Sem pa zapisal tudi to, da so bili glavni aktivisti in promotorji zavrnitve zakona o vodah, kjer so razglašali, da če zakona ne zavrne(jo)mo, bomo ostali brez pitne vode. Zakon je bil zavrnjen.«
Javna stanovanja kot ideološki projekt Levice
»Stanovanja so za nas javna dobrina in nekaj, za kar je država dolžna poskrbeti. To je naše osnovno izhodišče,« je pred dnevi dejal poslanec in vidni član Levice Matej T. Vatovec. To je populizem in nerazumevanje pojma, kaj sploh je javna dobrina, pravi ekonomist Štefan Šumah, kar je za socialiste nekaj povsem normalnega, saj je že slavni ekonomist avstrijske ekonomske šole Friedrich von Hayek dejal: »Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.« In pri stanovanjih ni nikakršne ekonomske logike, da bi bila javna dobrina. Ideja, ki jo danes zagovarja minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, je komunitarizem v najčistejši obliki, saj so po tej definiciji tudi stanovanja v zasebni lasti »javna«, kar pomeni skupna last. Če je to načrt (o čemer ne gre dvomiti), se Sloveniji ne piše nič dobrega. »Gre za komunizem v prijazni preobleki države,« je prepričan publicist in svetovalec Andrej Drapal. Dokler so se tovariši z Luko Mescem na čelu družili v opoziciji in ob pivu razpravljali, kako so poklicani za socialistično razsvetljevanje neumnega naroda, ki si ga je (domnevno) pokorila pohlepna tržna logika, smo lahko zamahnili z roko, češ, vsaka politika potrebuje tudi eksote. Ljudje, ki sanjarijo (in sicer neartikulirano razpravljajo), kako bodo nekega dne množice rešili iz kapitalističnih okovov in krenili na lov za zatiralskimi buržuji, imajo seveda pravico razmišljati o boljšem svetu, čeprav njihove zamisli nikjer in nikoli niso delovale. Težava je nastala, ko je začela združba radikalnih levičarjev soustvarjati uradno vladno politiko. Stanovanja niso tržno blago, stanovanje in dom sta pravica, za stanovanja je dolžna poskrbeti država, trdijo v Levici. Nacionalizacija? »Če so komunisti dvajsetega stoletja nasilno nacionalizirali (ropali) zasebno lastnino, jo danes država prek takih ‘prijaznih’ pobud nacionalizira bistveno bolj učinkovito,« pravi Drapal.
Porazno stanje javnih financ
Stanje slovenskih javnih financ v času vlade Roberta Goloba je porazno. Povečuje se javni dolg, naraščajo stroški za obresti, inflacija je domala podvojena, narašča brezposelnost, črpanje evropskih sredstev je v zastoju. In kar je najpomembnejše: povečano javno porabo nameravajo financirati z novimi posojili in višjimi davčnimi prihodki. Dolg državnega proračuna oziroma javni dolg se je v letu 2022 glede na največjo zdravstveno krizo v državi povečal za skoraj tretjino (32,5 odstotka) oziroma za 9,3 milijarde evrov. Iz podatkov ministrstva za finance je razvidno, da je bila Slovenija ob koncu leta 2022 zadolžena za 37.845 milijonov evrov, kar je bilo za 1.970 milijonov evrov več kot leta 2021. Hkrati znesek dolga v višini 37,85 milijarde evrov ob koncu leta 2022 pomeni 5,3-kratnik dolga v letu 2008, ko je ta znašal 7,18 milijarde evrov. Vlada Roberta Goloba v letu 2023 načrtuje novo zadolžitev v višini 4,7 milijarde evrov. Novi dolg v višini 2,9 milijarde evrov bo vlada porabila za odplačevanje starega, preostalih 1,8 milijarde evrov za pa tekočo porabo. To pomeni, da bo javnofinančna poraba tudi v letu 2023 višja od prihodkov, in to kljub precej višjim davčnim prihodkom.
Ddr. Verena Perko: Razmišljanje o slovenski dediščini in naši mlačnosti do nje (1. del)
Dediščina je narodov spomin in opomin, je dokument njegovega obstoja in dokaz, da skupnosti ali narodu pripada določen prostor pod soncem. Dediščina pa je tudi ključen identitetni, kulturno-izobraževalni, razvojno-gospodarski in duhovni kapital vsakega naroda. Ni naključje, da postanejo pomembne dediščinske ustanove in spomeniki prvovrstne tarče uničenja med vojaškimi spopadi. Spomnimo se le uničenja Palmire in drugih zgodovinskih mest v Siriji ali pa sarajevske Vijećnice, kjer je zaradi bombardiranja zgorelo več kot dva milijona knjig in drugega pisnega gradiva. Izginotje dediščine pomeni izbris neke skupnosti ali celo uničenje naroda. Vendar uničenja ne predstavljajo samo vojaški napadi. Še veliko nevarnejše je tiho zanemarjanje in namerno izrinjanje določene teme ter z njo povezane dediščine iz kolektivne zavesti. To se lahko zgodi zaradi radikalnih političnih ukrepov ali preprosto z javnim molkom, z nekakšno zatemnitvijo spomina, ko stvari izginejo iz šolskih načrtov in postanejo premalo pomembne, da bi se z njimi ukvarjale dediščinske ustanove.
Evropski korupcijski škandal je problem socialistov
Generalni sekretar EPP je označil korupcijski škandal kot problem socialistov. V škandal je vmešanih več levičarskih poslancev. Šokirani socialisti svarijo pred »spodkopavanjem zaupanja« v delovanje evropskega parlamenta. Običajno levičarsko izogibanje odgovornosti za škandal. Evropsko unijo oziroma njeno središče v Bruslju že nekaj tednov pretresa eden hujših korupcijskih škandalov v njeni zgodovini. Seveda so škandali bili že prej, v nekatere so bili vmešani tudi Slovenci, kot na primer Zoran Thaler, vendar je zdajšnji škandal razkril veliko gnilobo sistema na splošno in levičarskih poslancev še posebej. V zadnji škandal je namreč vmešana vrsta levičarskih poslancev evropskega parlamenta iz več evropskih držav, ki so vsi po vrsti člani oziroma so bili člani poslanske skupine S & D (socialisti in demokrati). V korupcijo so vmešani tudi parlamentarni pomočniki teh poslancev in celo njihovi družinski člani.
Vabljeni k branju analitičnih kolumen naših stalnih in občasnih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili Metod Berlec, Aleksander Rant, Borut Korun, Andrej Umek, Keith Miles, Matevž Tomšič, Vida Kocjan in Lea Kalc Furlanič.
Vabljeni k nakupu in branju tednika Demokracija – pravica vedeti več!
