Piše: dr. Andreja Valič Zver, zgodovinarka
Pustimo ob strani dejstvo, da sva s kolegico, vrhunsko muzealsko strokovnjakinjo ddr. Vereno Vidrih Perko, pozimi 2020 sodelovali v tisti najzgodnejši »inkubacijski« fazi koncipiranja novega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki je nato s sklepom Vlade RS tudi v resnici ugledal luč sveta.
Ob medijskem vrtanju, kako gledam na ustanovitev muzeja, ki bi na ustrezen način predstavil najpomembnejše obdobje slovenskega »bitja in žitja«, sem seveda izrazila navdušenje in dodala, da leta 2021 praznujemo trideseto obletnico najpomembnejšega dejanja v zgodovini slovenskega naroda. Spodobi se, da to ustrezno obeležimo tako kot vse države, ki so ponosne na svoje začetke. Spomnimo se le Norveške ali pa baltskih držav. Muzej sem videla kot odlično priložnost za predstavitev ne le dogajanja, procesov in akterjev tistih dni, pač pa kot priložnost za predstavitev dosežkov slovenskega naroda in njegove države v zadnjih tridesetih letih (plebiscit, osamosvojitev, zmaga v vojni za Slovenijo, mednarodno priznanje, vstop v evroatlantske integracije, predsedovanje Svetu EU 2008 in 2021). Po mojem prepričanju naj muzeji v današnjem času ne bodo samo zaprašene institucije, pač pa interaktivne hiše z živim in živahnim programom, ki vsakodnevno privablja domače in tuje obiskovalce. Prav nič ni narobe z dejstvom, da zgodovinarji in druga zainteresirana javnost še niso vsega dorekli o času slovenskega osamosvajanja: takšna je pač narava raziskovanja preteklih dogodkov. A to nas ne sme ustavljati pri krepitvi ponosa na naše nacionalne dosežke, kar zagotovo samostojna slovenska država je. In zato si zasluži Muzej slovenske osamosvojitve ne samo priložnostnih obeležitev ali premajhnih spominskih sobic.
No, pozimi 2023 so velika pričakovanja o sodobni muzejski postavitvi izpuhtela, ostaja samo pogorišče razočaranih sanj in upov. Tako kot so nekdaj Huni in druga barbarska plemena ob vdoru v Rimski imperij požigali in rušili vse pred seboj, so se levičarski aktivisti na oblasti zagnali v komaj ustanovljeno institucijo in jo razrušili. Vse njihovo zaklinjanje o spačku, ki so ga zlepili v t. i. Muzej slovenske novejše in sodobne zgodovine se bo izkazalo za nov blef. Le zakaj bi verjeli njihovemu leporečju prav v primeru muzeja, če pa se njihove predvolilne fantazije podirajo kot domine iz kart? Spomnimo se le »30 dni do specialista«, »30.000 novih stanovanj«, in kar je bilo še podobnih nakladanj na vozove naivnih volivcev.
Seveda je dobro znano, da bi imela muzejska zgodba tudi svojo temno plat v podobi partijskih in drugih aparatčikov, ki so bili dokazano vse do zadnjega in še potem proti slovenski samostojnosti. Nerodna reč. Namesto da bi Kučana slavili kot največjega osamosvojitelja in slovenskega »Garibaldija, Mazzinija, Bismarcka« pa še koga zraven, bo neizpodbitno v očeh prihodnjih generacij izpadel kot žalostna zgodovinska kreatura. Konec koncev, spomnimo se le epizode iz maja 1990 s predajo orožja slovenske teritorialne obrambe v roke sovražne jugoslovanske armade. Zadeva nosi Kučanov »odtis«. Že tedaj jo je dr. Jože Pučnik označil za veleizdajo in nobeno globinsko čiščenje ne bo sprevrglo črnega v belo! Neroden bi bil tudi prikaz mencanja tedanjih »prenoviteljev«, sedanjih »socialnih demokratov«, ki so junija 1991 – tik pred agresijo jugoslovanske armade – prosjačili Piera Fassina, naj osamosvojitve ne položi v roke »ta desnih«!?! Morda pa bi morali v sedanjem »gemišt muzeju« posebno sobano nameniti razvpitemu ideologu Kardelju, ki naj bi bil – prosto po enem od naslednjih »ideologov« Lukšiču – bojda na svoji smrtni postelji navijal za samostojno Slovenijo?!?
Še in še je primerov, ki so dokumentirano opisani v verodostojnih zgodovinskih publikacijah. Pa boste porekli, da je bilo – kot v vsaki vojni – tudi v slovenski kaj narobe. Že morda, a dejstvo je, da slovenske vojne za osamosvojitev ni bilo treba braniti na mednarodnem sodišču, kot se je zgodilo vsem vojnam na Balkanu v devetdesetih letih 20. stoletja!
Naj sklenem z mislijo, da je zgodovinski spomin kratek in nezanesljiv, če je zapisan samo v naših glavah. Po logiki stvari je nujno pristranski, če ga ne postavimo v kontekst in oplemenitimo s pridobljenim znanjem. Vključno s tistim iz muzejev. A muzejske pripovedi so lahko za marsikoga neprijetne. In v slovenskem primeru očitno tudi nevarne.
