Piše: Franci Kindlhofer
Studio Radia Slovenija. Poteka debata o referendumu o novem predlogu zakona o RTVS. Eno vrsto pred menoj sedi kot soudeleženka ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. Ko pride na vrsto, omeni med ostalim, da je sedanji direktor RTV Uroš Urbanija v vlogi direktorja vladnega urada za komunikacije – Ukoma – skoraj uničil STA. Ko sem imel možnost replike, sem gospo ministrico vljudno prosil, da nam oziroma poslušalcem pojasni, na kakšen način naj bi bil Urbanija skoraj uničil STA. Zanimivo je že to, da novinar radia ministrice ni pozval, naj odgovori, ampak jo je vprašal, če želi odgovoriti. Gospa ministrica Vrečko je samo odkimala. To je bilo prvo srečanje z njo in ugotoviti sem moral, da kot ministrica za kulturo nima interesa skrbeti za transparentnost in iskanje resnice. Torej tipični vzorec obnašanja levice: v prostor širiti obtožbe, pri tem pa jih ne izpostaviti potrebnemu kritičnemu preverjanju.
Takšno obnašanje mi zadošča, da postanem do takšnih ljudi posebno previden in nezaupljiv. Kot je znano, je potekal referendum v smislu Golobove vlade. Zato se ne smemo čuditi, da so vzeli takoj po referendumu v vizir že naslednji projekt demontaže sklepov in namer prejšnje vlade, namreč Muzej slovenske osamosvojitve.
Ob nastopu Golobove vlade sem bil pri izrekanju kritike zelo zadržan. Ne samo zato, ker nisem hotel vzbuditi vtisa, da sem proti vladi zgolj zato, ker ni moja po politični obarvanosti, ampak tudi iz previdnosti, da je treba počakati na prve rezultate, pozitivne ali negativne. Priznam, da sam pri sebi nisem niti pričakoval kaj dosti pozitivnih rezultatov od vlade, ki jo sestavljajo zminimirana marksistična stranka Levice, potem stranka, ki si je nadela ime socialdemokratska, v resnici se pa vidi kot naslednica ZKS, kar njena predsednica, sedaj v vlogi zunanje ministrice, potrjuje s svojim klanjanjem nosilcem komunistične preteklosti. Kot nosilno ogrodje pa naj bi služilo Gibanje Svoboda, ki si je omislilo kot glavni cilj ovreči vse, kar je zasnovala prejšnja vlada. Vse se je pričelo graditi na obljubah in bodočih uspešnih reformah v vseh vejah državnega upravljanja.
Nova vladna koalicija je postala topilni lonec
Kmalu sem dobil vtis, posebno še po obisku dr. Roberta Goloba pri papežu v Rimu, da se vlada naslanja na krščanske nauke, da bomo v onostranstvu rešeni vseh skrbi. Nova vladna koalicija je postala topilni lonec vseh političnih sil, ki so se zarotile proti članom prejšnje vlade z Janezom Janšo na čelu, proti vsem ukrepom, ki so obetali stabilizacijo, gospodarsko rast, socialno okrevanje in mednarodno uveljavitev. Popolnoma nerazumljivo je, kako je zdravstvo, ki je v dveh letih kljubovalo hudi pandemiji in kljub izrednim obremenitvam prestalo okrepljeno to zahtevno preizkušnjo, nenadoma padlo na samo dno z zdravniško oskrbo. Sedanja vlada me vedno bolj spominja na opis jugoslovanske družbe, avstrijskega novinarja grofa von Razumovskega, ki je v svoji knjigi Borba za Beograd opisal takratno socialistično družbo kot velik stroj z mnogimi kolesi in jermeni. Vse se veselo vrti in naredi vtis velike aktivnosti. Ampak izdelek, ki pade na kraju ven, je neuporaben.
Zakaj se ta levica tako bori proti raziskovanju njene preteklosti?
Vedno bolj so vidna prizadevanja, da se izniči ne samo delo Janševe vlade, ampak vse, kar je povezano z nastankom nove demokratične, nekomunistične države Slovenije. Kot komunistična oblast leta 1945 skuša sedanja vlada izbrisati vse, kar je bilo pred njo, in porabi ogromno energije samo za to, da bi naredila vse drugače, namesto da bi usmerila vso moč v nadgradnjo obstoječega in uporabnega iz preteklosti. V ta segment prizadevanj sodi gotovo tudi poskus obstoječi Muzej osamosvojitve spojiti z drugimi muzeji in mu tako zmanjšati pomen in signalni vpliv na kolektivno zavest slovenskega naroda. Ministrica dr. Asta Vrečko se izredno trudi to specialno operacijo, če smem uporabiti Putinovo terminologijo, poimenovati združitev in ne ukinitev. Kdor vsaj malo pozna zgodovino revolucije v Sloveniji, ve, kaj to pomeni. Zelo zgovoren primer je Dolomitska izjava, ki bo 28. februarja letos stara 80 let. Trikrat lahko ugibate, katera skupina od KPS, slovenskih sokolov in krščanskih socialistov je združitev preživela kot samostojna organizacija. To sem napisal samo zato, da nam bo vsem jasno, kakšne so metode revolucionarne levice. Zakaj se ta levica tako bori proti raziskovanju njene preteklosti? Motiv je na dlani: ne želijo, da se obelodanijo njihove metode. Bojijo se kot hudič križa, da bi jih razgalili. Kdor ne pozna preteče nevarnosti, se ne zna proti njej boriti. Če ministrica Vrečko govori o strokovnosti, demantira sama muzejsko stroko in jasno kaže, da ni to vodilo, kot tudi ne demokratična politična odločitev neke vlade, ampak jo vodijo ideološki in svetovnonazorski cilji izven parlamentarne politike. To mojo trditev potrjujejo po vsej Sloveniji še obstoječi spomeniki revolucije in njenih povzročiteljev ter imena cest in krajev. To ni samo dokaz privrženosti določenemu svetovnemu nazoru, ampak tudi ignorance do nedolžnih žrtev, ki morajo še v osvobojeni Sloveniji dnevno hoditi mimo svojih mučiteljev in ubijalcev njihovih svojcev. Stanovati v ulicah, ki nosijo imena zločincev in zločinskih organizacij. V Narodni galeriji so razstavljeni oropani eksponati. Torej, že brez Muzeja slovenske osamosvojitve bi bilo za ministrico Vrečko dovolj dela. Da ne govorimo o nujni spremembi šolskih učbenikov. Vedno bolj dobivajo na teži besede dr. Jožeta Pučnika: “Medvojno in povojno zgodovino Slovenije moramo na novo napisati.”
Gospa ministrica dr. Asta Vrečko, nehajte lagati sama sebi. Nikoli ni prepozno in ni sramotno priznati zmote. Ministrica za notranje zadeve je odstopila, ko ji je Golob hotel vsiljevati svoj način vladanja. Naj vam bo za vzgled. Vrata ministrstva se odpirajo tudi navzven.
