Piše: Miran Černec
Na dan izida pričujoče številke »Demokracije« se je pred 80 leti končala najbolj smrtonosna bitka 2. svetovne vojne – bitka pri Stalingradu. Zahtevala je toliko žrtev, kolikor ima prebivalcev današnja Slovenija, in pomenila je začetek konca sanj o uničenju tedanje Sovjetske zveze.
Bitka, v kateri so Nemci in njihovi evropski zavezniki neuspešno skušali osvojiti mesto ob Volgi in si odpreti vrata za končni pohod na Moskvo, nam je bila dolgo odličen opomnik, kaj se rado zgodi, ko se namesto ljudi začnejo med sabo pogovarjati tanki, brzostrelke in topovi. Danes, osem desetletij kasneje, se sicer zdi, da so nekateri na to lekcijo že pozabili in bi bili voljni ponoviti vajo – a seveda ne s svojimi, temveč s tujimi življenji. Predvsem iz varnega zavetja političnih salonov Washingtona tako vse pogosteje slišimo, da se bo morala zdaj že leto dni stara vojna v Ukrajini nadaljevati »dokler bo treba«; a nihče nam ne pove, kaj to pravzaprav pomeni in ali bo malim bogovom svobodnega Zahoda zadostovalo stotisoče, milijone ali desetine milijonov slovanskih življenj … Nemški zunanji ministrici Annaleni Baerbock se je v nedavni debati o (vnovični) napotitvi nemških tankov v Ukrajino celo zareklo, kako je Evropa danes menda že v »vojni proti Rusiji«, s čimer je gotovo razveselila jastrebe, ki si želijo, da bi bila vsa evropska, ukrajinska in ruska mesta nekoč videti kot Stalingrad februarja 1943; ker pa se kot Slovenec v naslednjih sto letih ne nameravam zaplesti v nobeno vojno – še posebej ne v takšno, ki jo kuhajo skrajni levičarji, zagovorniki abortusa in promotorji evtanazije – mi dovolite, da se od njene izjave slovesno distanciram.
Precej več kot na mnenje sodobnih politkomisark namreč v tem oziru dam na modrost velikega britanskega feldmaršala Bernarda Montgomeryja, ki je vedel, da v vojskovanju obstaja le eno zlato pravilo: »Nikoli ne marširajte na Moskvo.« Pametnim, ki nočejo ponavljati zgodovine kot tragedije in farse, bodi to dovolj.
